Zakonitosti molka

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. oktober 2019 / 11:04

Prejšnji teden smo razmišljali o priložnostih ostati tiho. Vsak dan to lahko delamo. Morda je komu težko biti tiho in ima strašno potrebo govoriti, deliti svoje mnenje. Na žalost se tega vsevedneži niti ne zavedajo. V njihovi družbi je naporno. Najmanj tako kot je nam naporno stalno poslušati eno in isto, je njim ves čas naporno živeti z njihovo nepotešeno potrebo potem, da jih nekdo sliši. In vse življenje ob vsaki priložnosti s svojim vedno istim besedičenjem prosijo, naj jih kdo sliši. Seveda je njihov način pogosto nevljuden in neprimeren, vedno pa izražajo eno: naj me kdo sliši. Mi se lahko odločimo za prostovoljni molk – dokler nam ustreza. Lahko se umaknemo iz odnosa in oni bodo dobili drugo žrtev.

Povsem drugače je z neprostovoljnim molkom. Molk, ki je posledica skupinske skrivnosti, povezuje neko skupnost kot celoto. To je lahko družina ali narod. V družinah imamo večkrat t. i. tabu teme. To so teme, o katerih nočemo, ne upamo ali ne smemo govoriti. Vedno so to teme, ki se jih izogibamo. Zakaj? Preprosto zato, ker preveč bolijo. Preveč je neizgovorjene bolečine in bližina te bolečine nas ubija. Menimo, da jo bomo z molkom uničili. Vsi pa vemo, da to ni res. Vemo, da teme, ki jih nočemo naslavljati, grizejo iz ozadja in na neki čuden način želijo spregovoriti. O čem torej nočemo govoriti: Imela sem splav, pogled na otroke te starosti in misel na mojega izgubljenega me zadene kot nož v srce; bratu nisem pravično izplačal dediščine, čeprav on tega sploh ne ve; še danes pred mamo nočem jasno povedati, da dela očitne razlike med mano in bratom; bil sem v koncentracijskem taborišču in o teh grozotah ne bom govoril; izvedel sem, da je dedek delal grozne stvari med vojno; ati pije in tega ne upam povedati novemu fantu; po mnogih letih sem izvedela, da je moj oče naredil samomor, dolgo let so mi lagali, vse je prekrila tišina …

Ob takšnih dogodkih se vedno ustvari čustvena groza. Boleče jo je gledati od daleč, nepredstavljivo je stopiti vanjo. Vendar zagotavljam vam: bolj grozno jo je gledati na robu kot z ljubečo roko stopiti v močvirje neznosnosti in s pogumom, sočutjem človeka, ki nas ima rad, stopiti v to bolečino, korakati preko in se počasi osvoboditi bremena. Ta čustvena groza je prepolna strahu, krivde in predvsem sramu. Sram nas zablokira in ostajamo ujetniki lastne zgodovine. V samem središču sramu je občutek, da je z mano nekaj hudo narobe, vseeno, če ne bi obstajal, naj se kar konča, kdaj bo že tega konec … In o tej grozi molčimo. Molk pa še nikoli ni uničil teh groznih čustvenih bolečin. Nasprotno, vztrajno jih neguje in vzdržuje. Molk preprečuje, kar bi moralo biti izgovorjeno. Kadar se ni izgovorilo, sili ven na druge načine: z besedami ali dejanji sramotimo druge ljudi in nočemo vedeti, kaj je v nas. Ko je vsega preveč, Slovenci radi popijemo kakšen kozarec (pre)več in malo odleže, pokadimo eno travico, pojemo kar celo čokolado … Sram je zelo odporen proti našim pregreham.