Od Čebin do črepinj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / sobota, 28. april 2007 / 06:00

V dneh 17. in 18. aprila je minilo 70 let od ustanovnega kongresa KPS na Čebinah. Ta stranka je potem kar pol stoletja (1941-90) igrala glavno vlogo v življenju našega naroda. Zase je bila "avantgardna", za večino sprejemljiva, za manjšino "zločinska" ... Zadnje besede o tem očitno še nismo izrekli.

V času ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije (KPS) je bilo komunistov komaj kaj in komaj kdo jih je jemal zares. Zgodovinarji ocenjujejo, da jih je bilo pred Čebinami le kakih štiristo. »Vse skupaj bi lahko stlačili v eno majhno umobolnico …,« je zapisal člankar v listu Mi mladi borci, glasilu radikalne Katoliške akcije. Ironija zgodovine je hotela, da so bili komaj kako desetletje pozneje radikalni katoliki postavljeni pred neizprosno izbiro: ali še pravočasno zbežati iz domovine ali postati pacienti v velikanskem KPD, »kazensko-poboljševalnem domu«, ki so ga ustanovili prav (t)isti komunisti in vanj spremenili tako rekoč vso družbo – da bi se v njem s telesi vred vicale duše razrednih sovražnikov.

»Od Čebin do črepinj« je bil naslov pogovora, na katerega je 16. aprila, obletnici KPS na čast, povabil zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. Vabilu se je odzvalo čisto spodobno število posameznikov, a med njimi žal ni bilo nikogar od tistih, ki na te reči gledajo drugače kot gostitelj. Zakaj niso prišli, je bila to ignoranca, bojkot, nelagodje ali še kaj drugega, to najbolje vedo sami. Zdi se, da za iskreni pogovor o teh rečeh še ni čas. Tudi siceršnji molk v slovenski medijski in siceršnji javnosti ob tej pomembni obletnici je po svoje zgovoren. Kot kaže bi mnogi svojo in našo partijsko zgodbo najraje čim prej pozabili. A bojim se, da tako ne bo šlo.

Kdo pa v tej zgodbi ni bil udeležen, po svoji volji ali proti njej? Število komunistov je od peščice štiristo »umobolnih« naraslo na kakih 200 tisoč članov, kolikor se jih je zvrstilo v partijskih vrstah skozi njenih 53 let in so bili povečini pri povsem zdravi pameti. Med njimi sem bil, nič ne skrivam, tudi pisec teh vrstic. Sicer pa je večina tistih, ki danes v Sloveniji kaj pomeni – z izjemo katoliškega klera in povratnikov iz Argentine – šla skozi partijsko šolo. Ne nazadnje sta bila »organizirana« tudi oba aktualna predsednika, republike in vlade. Oba sta naredila izjemni osebnostni razvoj. Eden se je iz vodje »partijske kontinuitete« (to ni moj izraz) razvil v enega od duhovnih vodij nacije, v njenega postkomunističnega guruja. Drugi pa v najbolj izrazitega nasprotnika komunistične kontinuitete in v sedanjega dejanskega vladarja te dežele … In tako je spet vse v »naših« rokah.

V partijski zgodovini so dejstva, ki bi jih bilo mogoče res najboljše čim prej pozabiti, a to preprosto ne gre. To je, kot da bi skrivali truplo v svoji domači omari. Po eni strani je bila KPS leta 1941 edina, ki je bila sposobna organizirati upor proti okupatorju. Privlačna moč komunistične ideje je bila fenomenalna. A če ne bi bilo vojne, bi partija ne imela nobene možnosti. Tako pa je že leta 1942 na Notranjskem in Dolenjskem z načrtnimi likvidacijami »razrednih sovražnikov« sama izzvala še državljansko vojno. Likvidacija slednjih ji je bila vsaj tako ali še bolj pomembna kot boj proti okupatorju. Maja in junija 1945 je to deželo spremenila v »polja smrti«, primerljiva s tistimi, ki so jih 30 let pozneje v Kambodži zasejali rdeči Kmeri. Rdeči Kajn je ubil črnega Abela, umor pa je skušal prikriti. Truplo je bilo v podzemni omari, morilec pa na oblasti. Sicer pa je ta dežela postajala vse bolj »normalna«. Kot tako smo jo doživljali zlasti tisti, ki smo se rodili po bratomoru, naj smo bili v partiji ali zunaj nje, z njo ali proti nji. Jaz nisem imel občutka, da živim v deželi zločina.

Vloge KPS v slovenski zgodovini se ne da odpraviti z klerikalno etiketo, po kateri je bila to »zločinska organizacija«. Saj je bila, a ne samo to. Banovini Dravski, kakor se je aprila 1941 imenovala amputirana klerikalna provinca Slovenija, je priborila status republike in v svojem sklepnem obdobju dejavno sodelovala v preobrazbi le-te v suvereno državo. Osvobodila je in narodnemu telesu vrnila Primorsko. V zadnjih treh desetletjih njene vladavine se je v tej deželi živelo bistveno boljše kot v katerikoli drugi pod komunistično oblastjo … To so dejstva, o katerih se menda povečini strinjamo. O vsem drugem pa bi se bilo treba še kdaj in marsikaj pogovoriti. Ignorirati in pozabljati ni dosti boljše kot skrivati v omaro. Zdi se, da zaenkrat diametralno nasprotne ocene komunističnega fenomena obema stranema ustrezata bolj kot iskanje skupnega imenovalca.