Starševstvo in odraščajoči otroci

V zadnji kolumni smo zapisali tri večne potrebe otrok: želijo sodelovati s starši, želijo pripadati družini ter staršem in nadvse si želijo spoštovati oba starša. Priložnosti imamo vsak dan dovolj. Starši se moramo najprej odločiti za sodelovanje s svojimi otroki. Nato je lažje. Lažje sprejmemo njihovo še ne dobro opravljeno delo ali čudaško vedenje. Pomaga tudi zavedanje, da so otroci ogledalo družinskega vzdušja. Oni ga ne ustvarjajo (nimajo te moči), ga pa odlično izražajo s svojim vedenjem. Torej so otroci produkt staršev in ni dobro, če je ustvarjalec odtujen od rezultatov svojega dela. To je še Marx poučeval.

Večkrat nam spodleti. Odveč so občutki krivde, kaj smo storili narobe. Krivdo zamenjajmo za odgovornost. Preko odgovornega starševstva imamo priložnost za dvig svoje lastne sreče. Lepo je gledati napredek lastnih otrok, njihov razvoj, njihove uspehe in jim stati ob strani, ko doživljajo neuspehe. Pomagamo jim že samo s tem, da jih ne kregamo in sramotimo za njihove padce. Bo pa naslednjič boljše. Zelo jim bomo pomagali, ko bomo iz opazovanja in komentiranja njihovih dejanj preklopili, dobesedno preklopili, na njihov čustveni svet. Še posebno v družinah, kjer ni pogovora o čustvenem, notranjem svetu. Zbegani najstniki noro potrebujejo, da jih starši resno vprašajo, kaj se z njim dogaja in kako mu je v šoli, kako mu je ob starših in sorojencih, kaj se dogaja na zabavah, kako mu je bilo, ko je dobil slabo oceno, kaj se dogaja v njegovi notranjosti, ko so na zabavi vsi pijani, kako se sooča s spolnostjo … in da starši vztrajajo s tem zanimanjem za otroka. Tudi če ne odgovarja, ne smemo odnehati. Vprašajmo ga, kako ga je strah in kaj lahko storimo zanj. Tako bo najstnik vedel, da je staršu res mar zanj. Ne sprašujmo ga le o dogodkih, o ocenah, o politiki, o kmetiji … Vprašajmo ga, kako je on ob teh problemih in težavah.

Ker mnogo stvari ne znajo še sami urediti (čeprav so trdno prepričani, da znajo), jim moramo do odraslosti, recimo do konca srednje šole, postavljati meje. In ključno je, da se jih ne bojimo. Mi smo odrasli, oni še niso odrasli. Ne se jih bati – v tem primeru nas bodo prezirali. Kakšen pa je starš, ki se boji lastnega otroka. Na žalost je to precej pogost pojav. Le kako naj otrok spoštuje starša kot avtoriteto, če otrok ve, da lahko vse doseže, ker se ga starš boji in mu vse ugodi.

Z odraščanjem in zrelostjo otrok seveda začnemo popuščati meje in lahko le upamo, da smo dobro opravili delo. Dobro pa smo ga opravili, ko otrok začne postopoma sam prevzemati odgovornost zase (to se začne že zelo zelo zgodaj, precej pred puberteto). Mi mu le zagotovimo, da smo mu vedno na razpolago. Da lahko vedno pride do nas in nam potarna, kje mu ni uspelo ali da z nami podeli veselje. In mi moramo zdržati brez dajanja navodil.