Ivan Virnik, časnikar in publicist

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 29. oktober 2012 / 06:00

(1941-2012)

V petek so na kranjskem pokopališču pokopali časnikarja, publicista in knjižničarja Ivana Virnika. Odšel je človek, ki je živel tiho in preprosto, brez samohvale, čeprav je imel v življenju marsikaj pokazati. Kot član Štularjeve rodbine z Zgornjega Jezerskega in daljni sorodnik prve slovenske doktorice znanosti Angele Piskernik ni mogel biti drugačen kot njegovi predniki: ustvarjalen, raziskovalen, odgovoren in spoštljiv do svojega naroda, njegove preteklosti in kulture. Bil je časnikar in publicist, čeprav je bil po poklicu gozdarski tehnik. Sledil je očetu Franju, rojenemu leta 1900, ki je bil eden prvih gozdarskih inženirjev pri nas in je bil tudi direktor Gozdnega gospodarstva Kranj. Pisal in poročal je za Radio Ljubljana, za mariborski Večer in kar deset let za Delavsko enotnost. Njegov velik izziv in ljubezen so bili Slovenci v zamejstvu. Že sredi šestdesetih let preteklega stoletja je za celovški radio predstavljal znane in prezrte slovenske kulturnike. Skupaj blizu tristo. Pisal je za celovški Naš tednik, za koledarje celovške Mohorjeve, za goriški Katoliški glas in za Družino, za Primorski dnevnik. Potem pa je poklicno ustvarjanje pisane besede zamenjal za knjižničarsko delo na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Prejel je nagrado za popularizacijo tehniške kulture v Sloveniji. Zaradi pisanja o cistercijanskem samostanu v Stični je ob 900-letnici tega reda kot prvi slovenski časnikar leta 1990 prejel odličje sv. Bernarda, leto kasneje pa zaradi pisanja o škofu Slomšku odlikovanje mariborske škofije. Isto leto mu je bila za delo na kulturnem področju podeljena Gallusova listina, leta 1992 pa Janežičeva nagrada Krščanske kulturne zveze iz Celovca. Kranjska občina mu je leta 2001 podelila veliko Prešernovo plaketo za tridesetletno delo v kulturi, leta 2004 pa ga je predsednik Republike Slovenije za zasluge za slovensko kulturo in ohranjanje narodne zavesti med koroškimi Slovenci odlikoval z Redom za zasluge.

Pokojnega Ivana sem kot mladi novinar spoznal konec šestdesetih let. Kar pogosto smo se srečevali, posedali v prijetnih družbah, se pogovarjali. V spominu sta mi ostala njegova pokončna drža, njegov hiter, skorajda tekaški korak. Potem so bila srečanja redkejša. Zgolj pozdrav in morda nekaj besed. Zadnje čase sem bil večkrat na tem, da ga obiščem kot nekdanjega prijatelja in odličnega poznavalca slovenskega zamejstva, pri čemer imava v najinem poklicu največ skupnega. Smrt je bila hitrejša. Nam, ki smo ga poznali in smo bili tudi poklicno blizu, ostane samo to, da se mu zahvalimo za vsa dobra dela v življenju in ga ohranimo v spoštljivem spominu.