Skrivaj je jokala pod odejo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2019 / 07:25

Pogovorni večer v Preddvoru se je tokrat dotaknil boleče teme: grajskih, domskih, zavodskih, kakor so imenovali otroke, ki so rana leta preživljali v tamkajšnjem vzgojnem zavodu. Ivka Sodnik je k pogovoru poleg vzgojiteljice Maje Leban Ercegovič in direktorja vzgojnega zavoda Andreja Gregorača povabila tudi dve nekdanji stanovalki, ki sta iskreno spregovorili o svojem otroštvu zunaj domačega gnezda.

Zavoda, kakršen je bil v Preddvoru od leta 1954 v grajskih prostorih, danes ni več. Pred petindvajsetimi leti so po konceptualni spremembi otroke izza grajskih zidov razselili v pet stanovanjskih skupin v Kranj in Škofjo Loko, ena od skupin je leta 1996 zaživela tudi ob jezeru Črnava v Preddvoru. Skupina z enakim imenom danes sprejme osem otrok, zanje skrbijo štirje strokovni delavci, imajo tudi gospodinjo, deluje pa po načelih družinske vzgoje. Tako imajo otroci, zaradi različnih vzrokov iztrgani iz matičnih družin, boljše življenjske pogoje, v manjših skupinah pa so deležni več pozornosti in lažje rešujejo tudi njihove probleme. Če so bili včasih »grajski« za vaško okolje in za šolo, ki so jo obiskovali skupaj z domačimi otroki, precej moteči, danes v vzgojnem smislu ne izstopajo več, so ugotovili sogovorniki pogovornega večera. Ne le zaradi prijaznejših razmer, v katerih zdaj živijo, temveč tudi zato, ker je danes na splošno več vzgojnih izzivov, tudi med otroki iz »običajnih« družin.

O zavodskih otrocih je leta 1976 napisala knjigo njihova takratna učiteljica, sicer pa mladinska pisateljica Berta Golob. Odrasli, ki so jim odrekli ljubezen, so jih napravili surove, a tudi v teh »zavrženih srcih« so globine, v črticah odkriva pisateljica, ki je bila po besedah Ive Sodnik tudi velika avtoriteta, »zavodski«, pogosto strah in trepet ostalih šolarjev, pa so jo spoštovali. Katja in Marjana, nekdanji prebivalki zavoda, nista iz tega obdobja. Marjana je sicer prvo leto še živela v gradu, nato pa v stanovanjski skupini Črnava. Medtem ko mlajša Katja ni bila pripravljena občinstvu razkriti svoje boleče življenjske zgodbe, je Marjana o njej odkrito spregovorila.

»V zavod sem prišla leta 1995. Prvo leto je bilo še posebej težko. Iztrgana iz domačega gnezdeca sem ponoči skrivaj jokala pod odejo. Pogrešala sem dom, čeprav je bil to dom brez varnosti, hrane, vode ... Mama me je puščala samo, deležna sem bila vsakršnega nasilja. V družini je vladal alkohol. Devetletna sem sama ugotovila, da bi bila zame najboljša rešitev zavod. V zavodu je bil namreč pred menoj moj starejši brat in to sem videla kot priložnost,« je pripovedovala Marjana, ki ji je v življenju (v nasprotju z mnogimi zavodskimi vrstniki) uspelo. Pozneje ji je bilo lažje, v stanovanjski skupini se je dobro znašla, izboljšal se ji je šolski uspeh, vzgojitelji so verjeli vanjo in jo usmerjali. Pravi pa, da je morala za vse, kar je danes, trdo delati. Dolgo ni opravila s travmami iz otroštva, še danes, ko je sama mama, se spomini pogosto vrnejo. Pravi, da je bila kot otrok zelo prilagodljiva in je bila zato v okolju tudi sprejeta. Kot zavodska ni smela delati napak, zavod je borba za preživetje, je prepričana Marjana. Da jima je v življenju uspelo, pa Marjana in Katja pripisujeta tako vzgojiteljem, ki so jima kot kažipot pokazali pravo pot v življenju, a tudi lastni volji, da greš naprej, ne pa da razmišljaš, da kot zavodski tako ali tako nimaš nobene možnosti.

Odvzem otrok iz njihovih družin, pa čeprav v njih ni bilo pogojev za zdrav razvoj, je za otroke boleč, nikoli ne bomo mogli povsem razumeti, skozi kaj vse so šli ti otroci, razmišlja Andrej Gregorač, direktor Vzgojnega zavoda Kranj, v okrilju katerega deluje pet stanovanjskih skupin, tudi preddvorska. V njih življenje poteka podobno družinskemu, strokovni delavci pa si prizadevajo, da bi jim omogočili varno okolje. Kot meni Maja Leban Ercegovič, jim staršev ne morejo nadomestiti, pač pa z njimi vzpostavijo odnos empatije, se jim skušajo približati, jih razumeti in ne obsojati ter biti na njihovi strani. Da so bili vzgojitelji več kot to, pa je pokazalo ganljivo srečanje nekdanjih gojenk z vzgojiteljico Majo na pogovornem večeru.