Še »ta pravi« krčmarji
Domačija Pr' Psnak v Zgornji Radovni ima skoraj tristoletno tradicijo. Najprej je bila tu samo kmetija, nekaj let pred drugo svetovno vojno so odprli gostilno, ki neprekinjeno deluje še danes in jo vodijo generacije družine Lipovec. Ne samo da je hrana pristno domača in gostilna znana tudi po ajdovih krapih, gospodar Janko je prav tak krčmar, kot so nekdaj bili. In vam bo povedal zgodb ...
Vklesana je letnica na lesenem tramu v hiši, 1756. Lahko da je Psnakova hiša celo starejšega izvora, posest pa zagotovo, saj sedanji lastniki, družina Lipovec, hranijo dokument iz pisarne Radovljiškega gospostva iz leta 1609. Pr' Psnak imajo kar veliko različnih dokumentov in slik, nekaj je tudi izobešenih v gostilni; z veseljem ob obisku povedo kaj več o njih. Janku Lipovcu je danes žal, da pokojnega deda in očeta ni bolje poslušal, ko sta mu, ko je bil mlajši, poskušala več povedati o zgodovini domačije, ker bi danes rad več vedel.
Gostilna in šola pod isto streho
Zagotovo pa je bila to najprej kmetija, gostilno je Jankova stara mama odprla šele nekaj let pred drugo svetovno vojno, in ta neprekinjeno deluje še danes. Stara mama gostilne sicer ni mogla odpreti v domači hiši, ker so bili stropi prenizki, zakonodaja pa že takrat stroga. Tako sta z možem, Jankovim starim očetom, poleg postavila leseno hišo in odprla gostilno. Tri leta je bila pod isto streho tudi šola, kajti zime so bile hude, spluženo nič, vaški otroci pa so se morali ravno tako učiti. Ko je gostilno prevzel Jankov oče, je zakonodaja že dovoljevala, da jo preselijo v zidano hišo, kjer je še danes. »Nosilne in zunanje stene so ostale originalne, okna in gospodar pa nismo od takrat,« v smehu doda sedanji gospodar, ki je z ženo Tanjo gostilno prevzel leta 2002. Pri Lipovčevih, po domače pr' Psnak, se zgodovina piše že na fasadi hiše. Ohranjeni sta freski s poslikavo križanja in Višarske Marije, ki ima poleg okrasne tudi sporočilno vrednost, saj je označevala romarsko pot na Sv. Višarje. Na fasadi je obeležje, da je na tem področju v času NOB delovala relejna kurirska postaja G-8, in še eno obeležje kot zahvala in spomin na tajno hranjenje in skladiščenje dokumentov in orožja v času slovenske osamosvojitvene vojne. Kaj pa izvor hišnega imena? »Psnak je domnevno keltsko ime, tako kot Krma, Tamar. Psnak naj bi po enem raziskovanju pomenilo vrana, po drugem solnica – sol za živino. Še druge izpeljanke so.«
V stari gostilni je danes verouk
Sedanji gospodar je že kot otrok spoznal tako delo na kmetiji kot v gostilni. »Starša sta šla s časom naprej. Vlagala sta v kmetijo, obnovila hišo. Danes hočemo spet na neki način živeti, kot so včasih, ampak za stranišče pa ni ''fajn'', da je ''na štrbunk'', kajne? Z razvojem že moraš iti vsaj malo vštric,« je prepričan Janko, ki rad pove, kako sta se spoznala starša. Spomine še bolje oživi njegova mama Ivanka: »Obiskovala sem gospodinjsko šolo v Poljčah, potem pa šla na delo v planinski dom Planika. Nekaj čez dvajset let sem bila stara, oskrbnica sem bila dve sezoni v letih 1957 in 1958. Z bodočim možem sva se gor spoznala, ko je iz doline s konjem nosil hrano in pijačo za Planiko. Zaljubila sva se in odpeljal me je nazaj v dolino.« V zakonu sta se rodila Janko in Milena, ki je šla za nuno, v Ljubljani je pri uršulinkah. Enkrat na teden se pripelje domov, kajti lesena hiša, v kateri je bila včasih gostilna, je še ohranjena, v njej ima Milena enkrat na teden verouk.
Bolj je uživala v strežbi kot dviganju pokrovk
Mama Ivanka je rada delala v gostilni. Sicer je bolj uživala v strežbi kot pa dviganju pokrovk v kuhinji. Domačo hrano so ponudili gostom in po pristno domači hrani je gostilna znana še danes, le ponudbo so razširili. »To smo imeli veselice prvega maja, z živo glasbo. Obiskovalci so se z vlakom pripeljali do Mojstrane, potem pa do nas prišli peš. Enkrat smo imeli najavljenih sto poštarjev, celo kredit sem vzela, da sem lahko kupila jedilni pribor in vse drugo za toliko gostov, potem pa je zametlo snega in poštarjev seveda ni bilo,« se spominja Ivanka. Nekaj čisto njenega so v gostilni obdržali do današnjih dni: vsako nedeljo od prvega maja do prvega novembra cvrejo krofe.
O spominih govorijo celo panjske končnice
Zanimivo osebno zgodbo ima sedanji gospodar Janko, iz časov še preden je prevzel gostilno od staršev. Ni se odločil za gostinsko šolo, ampak se je izučil za avtomehanika. Nekaj let je delal v jeseniškem Integralu, vmes že oskrboval planinske postojanke pod Triglavom, tako kot njegov oče. Službo je pustil, potem pa kar dvanajst sezon trikrat na teden nosil v Dom na Kredarico, dvakrat na teden v Planiko in enkrat v Staničevo kočo. »S sedmimi konji sem oskrboval planinske postojanke. V hribih razen lepote kaj drugega ni, vse je treba gor prinesti, tudi dobro voljo. Ob dveh ponoči sem vstal, šel konje nahranit, jih skupaj z očetom in stricem pravilno obremenil. Ob sedmih zjutraj sem odšel, hodil štiri, pet ur, v planinski koči vse razložil, pojedel kosilo in se vrnil v dolino. Naslednji dan pa znova. Zaključil sem leta 1995, ko je moje delo prevzel helikopter.« Kar je posebej zanimivo: vse to je upodobljeno na panjskih končnicah v domačem čebelnjaku. V dveh vrstah so poslikave, delo lokalnih slikarjev iz Gozda - Martuljka; zgornja vrsta pripoveduje o nastanku doline Radovne, življenju, delu, običajih. Naslikan je tudi sv. Ambrož, zavetnik čebelarjev. Spodnja vrsta prikazuje nošnjo pod Triglav; vključuje Jakoba Aljaža, gradnjo Doma na Kredarici, tovorjenje s konji, ljubezen na Planiki, nakladanje še pri stari Staničevi koči ...« Tudi motiv, ko je šlo sto žensk in znani fotograf Joco Žnidaršič na Triglav. Joco je stal ob strani, ko je videl, kako je konju spodrsnilo. Konj in lastnik sta se povaljala en čez drugega. Preživela sta oba, Žnidaršič pa je bil pa za posnetek Rešena nagrajen.« Janko je bil tako kot starši napreden in je že v času gradnje hiše razmišljal, da bi na »stara leta« z ženo oddajala apartmaje. A sta z urejanjem apartmajev pohitela in jih odprla že leta 1999.
Ker je življenje v Radovni lahko malce trdo, so Janku privzgojili, da je dobro imeti več želez v ognju, in se je lotil še novega posla – prevozov z gozdarskim tovornjakom ter pripravo drv.
Sožitje generacij
V družini živijo medgeneracijsko in to je nekaj, kar Janko zelo ceni. »Enkrat sva z vnukom kurila pri kmečki peči in sem mu rekel, naj mami naroči treske, da jih bova pripravila za naslednji dan. In je vprašal, kaj so treske. Želim povedati, kako dragocene so modrost in izkušnje starejših. A teh ne dobiš z gledanjem televizije, ampak z osebno izkušnjo,« je poudaril. Pri Lipovčevih se medgeneracijsko sodelovanje prenaša iz roda v rod, mama Ivanka je pazila tudi pravnuke Anžeta, Tjašo, Nežo in Tinkaro. Janko pravi, da morajo v družini skupaj držati vsi členi, če ne nekaj manjka. Svoje »ta mlade« je zelo pohvalil, saj prav vsi člani prispevajo po svojih močeh. Sin Mitja poskrbi za kmetijski del, njegovo Matejo pa boste prepoznali po prijetnem nasmešku in primorskem naglasu. In če boste prišli k Psnakovim, se lahko zgodi, da vas bo postregel kateri od najmlajših članov. V strežbi se na lastno željo za kakšno uro na teden dobro znajdejo. Pristopijo h gostu, na »papirnato« tablico zapišejo naročilo, postrežejo ...
Specialiteta: ajdovi krapi
Psnakovi gostilno jemljejo kot prostor druženja. Omenjena je bila tudi v članku časopisa The New York Times leta 2009. »Vedno si skušamo vzeti dovolj časa za goste. Bistvo gostilne je, da se pogovarjaš, da si vzameš čas in da si čas zase vzame tudi gost.« Leta 2000 so pridobili certifikat ekološke kmetije, ki ga vsako leto obnavljajo. Specialiteta kuhinje so ajdovi krapi. To sta v ajdovo testo zaviti skuta in kaša. Krape nato skuhajo, razrežejo in zabelijo z ocvirki. Za prilogo postrežejo kislo zelje ali kislo mleko. Kot sta pojasnila Janko in Tanja Lipovec, krape pripravljajo tudi na Dovjem in v Ratečah, a se načini priprave nekoliko razlikujejo. V ponudbi so še druge, večinoma kmečke jedi, lokalni siri, pecivo »naše mame« ... Kot je poudaril Janko, želijo biti čim bolj samooskrbni; Janko ima dva otroka, hčer Natalijo, ki trenutno dela kot socialna delavka, a še vseeno priskoči na pomoč, in sina Mitja, ki je prevzel kmetijo. Česar ne pridelajo doma, skušajo zagotoviti iz lokalnega okolja. In seveda, kot je že omenil, je treba iti z razvojem nekoliko naprej. Tako je bogca, ki je imel nekdaj osrednje mesto v kotu hiše, zamenjala televizija, bogec pa je dobil mesto v drugem kotu. Skladno s časom so namestili tudi električno polnilnico za goste. Prijazne postrežbe in okusne hrane pa na srečo tehnologija ne more nadomestiti. Tudi besede s krčmarjem ne.