Burska vojna

Enajstega oktobra leta 1899 je napetost med Buri, potomci zgodnjih nizozemskih naseljencev v Južni Afriki, in precej poznejšimi priseljenci, v glavnem Britanci, prerasla v vojno. Britanska vlada je bila nejevoljna, ker so Buri hoteli poseliti tudi ozemlja, ki so jih Angleži šteli za izključno svoja. Ko se je začela vojna, so bili sprva Britanci na slabšem, ker jih je bilo manj in niso imeli dovolj orožja, predvsem pa zato, ker niso dobro poznali ozemlja, na katerem naj bi se bojevali.

Prihod množičnih okrepitev je kmalu popravil prve pomanjkljivosti, vendar na ozemlju Burom vseeno niso bili kos. Imeli so težko opremo, zastarel bojni razpored in taktiko, podedovano še iz krimske vojne. Lahko oboroženi, v »kaki« oblečeni in okretni burski konjeniki so zlahka obkoljevali prepotene, v rdeče jopiče oblečene Britance in dosegali velike uspehe. Buri so v začetku zmagovali v bitkah in pobijali britanske vojake. Vseeno se Britancem, ki so imeli premoč in izdatnejše rezerve, končna zmaga ni mogla izmuzniti, čeprav so doživeli veliko ponižujočih porazov.

Novembra so Britanci za vrhovnega poveljnika postavili lorda Kitchenerja, ki je bil v Britaniji zelo priljubljen vojskovodja. Odlikoval se je že v Sudanu. V svojih naporih za zmago nad Buri je Kitchener brezobzirno uničeval burske kmetije. Kitchener je hitro zahteval več vojakov in opreme, da bi lahko premagal Bure.

Zelo uspešni taktiki burskih naglih napadov in umikov se je postavil po robu z linijo utrdb na strateških točkah in z ovirami iz bodeče žice čez smeri napredovanja ali umikanja Burov. Požigal je njihove kmetije, ženske in otroke pa zapiral v koncentracijska taborišča, kjer so jih na tisoče pobrale bolezni. Njegova koncentracijska taborišča za burske ženske in otroke (zaradi bolezni in zanemarjenosti jih je umrlo dvajset tisoč) so imela še trideset let kasneje grozljive posledice. Najučinkovitejše pa je bilo, da je imel v bojih četrt milijona mož proti štirideset tisoč Burom. Buri so bili premagani pri Spion Kopu 24. januarja 1900. Zaprosili so za mir in Kitchener je v Pretorii sprejel njihovo vdajo.

Pregovori in reki

Vsak si sam kroji obleko svoje slave. (perzijski pregovor)

Če si angel in hudič sežeta v roke, je eden od njiju izgubljen. (nemški pregovor)

Ne sodi človeka po lepi obleki, ampak po duši. (ruski pregovor)

Bog te obvaruj zlih sosedov in začetnika na violini. (italijanski pregovor)

Smeh ni greh

Starejši možak sedi sam v kavarni. Globoko je zatopljen v svoje misli. Čez čas polglasno zamrmra: »Pa le drži, da ni vse zlato, kar se sveti. Na primer moja zlata poroka ...«

»Danes je bilo pa naravnost grozno v kinu?« – »Te je kdo nadlegoval?« – »Je, ampak šele tretji.«

»Zakaj pa si tako slabe volje?« vpraša študent študenta. »Domov sem pisal, naj mi pošljejo denar za budilko, da se bom zjutraj lahko zbudil, pa so mi namesto denarja poslali budilko.«

»Zakaj ti je treba toliko piti?« – »Rad bi utopil vse skrbi. A kaj, ko znajo tako dobro plavati.«