Neprijetna vprašanja staršev

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. oktober 2019 / 11:10

Za boljšo šolo (41)

Ena od pristojnosti sveta staršev po šolah je tudi obravnava ravnateljevega poročila o izvedbi letnega delovnega načrta šole. Starše zanimajo predvsem učno-vzgojni rezultati. V poročilu o učnih rezultatih šole predstavijo, kakšni so bili učni uspehi posameznih oddelkov, koliko učencev je napredovalo in koliko jih je imelo popravni izpit ali bodo morali celo ponavljati razred. Nekatere šole predstavijo celo povprečne ocene pri posameznih predmetih oziroma učiteljih in tukaj se že lahko porajajo številna vprašanja. Zakaj imajo npr. trije učitelji istega predmeta ali razreda tako različen povprečen uspeh? Je mogoče v nekem oddelku veliko več zelo sposobnih otrok kot v dveh drugih? Ali oddelki niso sestavljeni po načelu heterogenosti in se dopušča neke vrste elitizem? Ali pa učitelji nimajo enakih kriterijev oziroma zahtev pri ocenjevanju? Je mogoče, da učenci osmega razreda v treh oddelkih npr. pri matematiki pišejo različno zahtevne teste? S takšnimi in podobnimi vprašanji se srečujejo ravnatelji na svetu staršev. Vsa ta neprijetna vprašanja terjajo odgovore, in če se s tem problemom šola še ni soočila in nima odgovorov oziroma so odgovori nestrokovni, bo res videti, kot da se starši vtikajo v delo šole. Do takšnih razlik med oddelki ali učitelji ne bi smelo prihajati, saj je ena od zahtev naše šole tudi medsebojno usklajevanje in načrtovanje pedagoškega dela. Pa tudi kriteriji ocenjevanja so jasni in za vse veljavni. Vsem tem neprijetnim vprašanjem pa se šola trenutno lahko izogne le tako, da učnih rezultatov sploh ne zbira in ne analizira – dokler neprijetnih vprašanj ne začnejo zastavljati »sitni« starši. Šolsko ministrstvo namreč nima pripravljenega enotnega učno-vzgojnega poročila, iz katerega bi videlo in presojalo kakovost dela šol. Zagotovo pa vse šole zbirajo podatke, kakšne rezultate so dosegli na nacionalnem preizkusu znanja in na posameznih državnih tekmovanjih iz znanja. Tukaj se ravnatelj spet znajde pred neprijetnimi vprašanji, kako bo ukrepal pri učiteljih, ki več let zapored dosegajo s svojimi učenci podpovprečne ali zelo skromne rezultate na nacionalnih preizkusih znanja. Kako bo spodbudil učitelje, da bodo učence pripravljali na državna tekmovanja v znanju, ki prinašajo srebrna in zlata priznanja in jih otroci potrebujejo pri kandidiranju za Zoisovo štipendijo ali pri vpisu v srednjo šolo z omejitvijo? In kako nagrajuje učitelje z odličnimi učnimi rezultati in najvišjimi dosežki na tekmovanjih? Kako »tečni« so starši, kaj vse sprašujejo in se vtikajo v delo šol? Tudi poročilo o vzgojnem delovanju šole je za starše lahko problematično. Kako je šola ukrepala v oddelku z učencem, ki je stalno motil pouk in izvajal nasilje nad vrstniki? Zakaj se vzgojni problemi v nekaterih šolah rešujejo hitro in učinkovito, drugod pa ostajajo nerešeni vse šolsko leto? Kdo bo povrnil škodo njihovim otrokom, ki jim je bila dolge mesece kratena pravica do nemotenega pouka? Sama neprijetna vprašanja za ravnatelja, ki skuša do neke mere zaščititi svoje učitelje in hkrati priznati staršem, da bi bili pri reševanju vzgojnih problemov lahko učinkovitejši, če bi šola ob vsaki kršitvi šolskega reda ukrepala hitro, dosledno in enotno. Šolsko ministrstvo tudi vzgojnih poročil šol ne bere, zato o težkih vzgojnih problemih nima prave informacije, če te ne pridejo prek medijev v širšo javnost. Veliko dela nas še čaka.