Kolesarjenje v dežju in mrazu

V nedeljo smo spremljali zaključek svetovnega prvenstva v kolesarstvu. Na zadnjem, 261 kilometrov dolgem tekmovanju so se v zelo težkih vremenskih pogojih pomerili moški. Pri temperaturah okrog 12 stopinj Celzija in dežju so po angleški pokrajini Yorkshire kolesarili celih sedem ur. Deževalo je skoraj vso pot in ponekod je voda zastajala po celotnem cestišču. Kolesarjenje v takšnih razmerah ni prav nič lepo in je načelo tudi profesionalne tekmovalce. Od naših osmih kolesarjev je dirko zaključil le Tadej Pogačar. Med spremljanjem sem večkrat pomislil, kako dobro je, da nam, rekreativcem, ni treba na kolo v vsakem vremenu in smo lahko doma na toplem.

Včasih pa le ne gre drugače, kot da kolesarimo tudi v dežju ali vetru in nizkih temperaturah. V letošnji sezoni se nam je to zgodilo na potovanju po Češki, kjer smo prva dva dneva doživeli res megleno, mrzlo in deževno vreme. Po gozdovih Šumave so bile takrat temperature okrog deset stopinj Celzija. Najbolj hladno je bilo na spustih, ko veter premočena oblačila še dodatno ohladi. Nase smo »navlekli« prav vsa oblačila, ki smo jih takrat imeli s seboj. Tako smo spoznali tudi kolesarjenje v takšnih pogojih.

Sicer prebivalci severnejših krajev pravijo, da ni slabega vremena, ampak je vse odvisno od tega, kako dobra ali slaba oblačila imamo.

Ob deževnem vremenu je pomembno, da kolesarja veter ne prepiha. Dež in veter sta najslabša kombinacija. Dež oblačila zmoči, veter jih sproti suši, in ko se oblačila sušijo, tudi dodatno hladijo. Zato so anorak in topla oblačila pomemben del kolesarske opreme. Ob manjšem dežju je dovolj anorak. Obstajajo tudi dvodelni kompleti za dež, sestavljeni iz hlač in anoraka.

V dežju in mrazu kolesarje pogosto zebe v stopala in glavo. Kolesarski čevlji in čelada so namreč oblikovani tako, da se v toplem vremenu preveč ne znojimo, zato moramo ob dežju stopala in glavo dodatno zaščititi. Na stopala nadenemo prevleko, ki jo imenujemo galoše, pod čelado damo kapo. Pri nakupu kolesarskih oblačil za slabše vreme upoštevajmo tudi na to, da nas vozniki v težkih razmerah težje opazijo. Zato naj bodo oblačila vidna, torej pisanih barv.

Po navadi so zaščitna oblačila iz nepremočljivih materialov in jih veter ne prepiha. Ker niso zračna, se v njih hitreje preznojimo. Zato naj bodo oblačila, ki so v stiku s kožo, topla in narejena iz materialov, ki odvajajo vlago. Tako imamo vsaj občutek, da smo suhi.

Zgodi se, da nas veter in dež presenetita in dodatnih oblačil nimamo pri sebi. Takrat si najlažje pomagamo z navadnimi polivinilastimi vrečkami, ki jih dobimo v vsaki trgovini. Na noge obujemo manjše (tiste za sadje), čez čelado damo večjo (za čelado je idealna plavalna kapa iz polivinila), za ogrevanje telesa oblečemo vrečo za smeti. Tudi ta naj bo čim bolj živih barv. Namesto aktivnega perila uporabimo star kolesarki trik in pod majico damo časopisni papir. Videti bomo sicer kot kakšna maškara, a to je še vedno bolje, kot da nas prezebe in se potem tresemo še celoten preostanek dneva, v naslednjih dneh pa morda celo zbolimo.

Z mesecem oktobrom se začenjajo slabši pogoji za kolesarjenje. Dan bo vse krajši, temperature nižje. Zato se topleje oblecimo – in če je le mogoče, za kolesarjenje izberimo srednji del dneva.