Zapisan knjigi vseh knjig

O njegovem delu, zanimanju in vsakdanjem življenju v Repnjah smo se pogovarjali z dr. Marijanom Peklajem, letošnjim prejemnikom naslova častnega občana občine Vodice. Dolga leta je bil predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, sodeloval pa je tudi pri prevodu Svetega pisma.

Dr. Marijan Peklaj (roj. 1943) je slovenski biblicist, prevajalec in do upokojitve pred 12 leti tudi predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1976 je magistriral iz bibličnih ved, leta 1984 pa doktoriral iz teologije. Do danes je objavil več kot osemdeset znanstvenih, strokovnih in drugih člankov ter prispevkov, več kot deset monografskih in drugih zaključnih del ter več kot trideset samostojnih znanstvenih in strokovnih prispevkov ter prevedel več kot trideset del. Sodeloval pa je tudi pri prevodu Svetega pisma v slovenščino. Peklaj je vse od leta 2003 opravljal različne duhovniške službe v občini Vodice. Od takrat pa je tudi hišni duhovnik v samostanu sester svetega Frančiška Kristusa Kralja v Repnjah.

Ste bili presenečeni, ko so vas predlagali za častnega občana občine Vodice?

Zagotovo tega naziva nisem pričakoval in je bilo to zame veliko presenečene. Naše sestre so pred leti prav tako dobile podobno občinsko priznanje. Spomnim se, da se je takrat sestra prednica vprašala, zakaj, ko pa delajo tisto, za kar so poklicane. Podobne občutke je nagrada vzbudila tudi v meni. Ko sem na slavnostni seji poslušal utemeljitev, sem si rekel: poglej, kaj vse so našli! Mislim, da je bilo veliko pretiravanja, saj nisem ničesar posebnega dosegel. Doseči magisterij in doktorat je šele začetek, treba je raziskovati. Prizadeval sem si, da bi dosegel naziv izrednega ali rednega profesorja, v pokoj pa sem šel kot docent.

Vendarle ste, kot kaže, v občini pečat pustili tudi kot župnik, ne le kot akademik.

Ko sem pred 16 leti nastopil službovanje v teh krajih, sem bil popoln tujec, ki je sem prišel z ljubljanskega barja. Postopoma sem spoznaval ljudi, maševal sem namreč v različnih predelih občine. Pa veliko sem hodil in prekolesaril občino in celotno območje pod Šmarno goro. Takrat so me ljudje bolje spoznali in jaz njih.

Tako zelo, da danes pravite, da so Vodice oz. Repnje, kjer živite, vaš dom.

Da, res je. Kadar sem doma pri svoji sestri na Brezovici, ji rečem, da grem domov – in s tem mislim v Repnje. Tukaj sem postal domač in mi je prijetno. Ganila me je tudi pomoč tukajšnjih sester, ki so po bolezni lepo skrbele zame in mi pomagale, ko sem po kapi prišel iz zdravilišča.

Večkrat omenjate bolezen. Kako ste jo sprejeli oz. se soočili z njo?

Gotovo je bila velika preizkušnja in tudi opomin, da bom nekoč odšel. Ko mi je zdravnica povedala, da lahko rehabilitacija traja tudi dve leti in več, sem se zjokal, ona pa me je opomnila, da o takšnih stvareh pridigam ljudem. Takrat sem si rekel, da moram to pač pretrpeti in sprejeti življenje, kakršno je. Čeprav pravijo, da sem dobro okreval, pa vidim, da telo ni več takšno kot nekoč. Pa tudi glava ne. Zdaj lažje razumem starejšega človeka, ko ne najde prave besede, saj se to tudi meni dogaja. Še vedno pa z veseljem berem in delam zapiske o prebranih knjigah. To mi zelo pomaga.

Imate dobro založeno knjižnico. Katere knjige radi prebirate?

Vedno najdem kakšno, ki sem jo odložil, pa ne do konca prebral, zdaj pa je več časa tudi za to. Sicer pa berem različno literaturo. Duhovno pa tudi zgodovinsko literaturo imam rad; pa seveda leposlovje. Med Slovenci cenim različne avtorje. Ljubi so mi Jančar, Andrej Capuder, Rebula in še bi lahko našteval.

Posebno mesto pa pri vas najbrž zavzema knjiga vseh knjig. Vam je kateri del Svetega pisma še posebno pri srcu?

Težko bi izpostavil zgolj en del. Včasih me zdrami le ena beseda in sem vesel, če slišim kakšno dobro razlago. Tako je bilo zame odkritje, ko sem slišal tole razlago psalma Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Saj vendar ni res, da mi nič ne manjka, vedno mi kaj manjka, bi lahko rekli. A gre za vzročno zvezo med obema deloma povedi. Zato, ker je gospod moj pastir, mi nič ne manjka! Nanj se lahko popolnoma zanesem. Vse mi lahko vzamejo, a mi zaradi njegovega varstva nič ne manjka. Takšne razlage me bogatijo, mi dajejo korajžo, hkrati pa lahko to misel predam še komu.

Psalmi so gotovo bogastvo Svetega pisma, pa seveda tudi evangeliji in še številne druge zgodbe. Študij Svetega pisma je nikoli končana zgodba. Nikoli ne moreš reči, da zdaj pa vse veš, da vse razumeš.

Kako pogosto danes ljudje jemljejo v roke Sveto pismo?

Mislim, da je med katoličani vedno več takšnih, ki ga resno jemljejo in se tudi udeležujejo bibličnih krožkov. Včasih sem vodil več skupin za odrasle, zdaj pa imam le še eno v Vodicah, pa še to je vprašanje, ali jo bom še vodil. Me pa veseli, ko ljudje z veseljem hodijo na takšna druženja. Večkrat mi je kdo rekel, da povsem drugače posluša branje beril v cerkvi, odkar je poslušal moja predavanja.

Sodelovali ste tudi pri prevodu Svetega pisma v slovenščino. Kakšen prevod imamo torej Slovenci?

Opažam, da se kar naprej spreminjajo načela o prevajanju. Lahko je reči, da naj bo prevod čim bolj točen, jezik pa berljiv, tekoč, a je v praksi težje zadostiti obema načeloma. Hebrejščina denimo ne pozna vikanja. Kako torej ponazoriti razmerja med ljudmi. Hlapec denimo spoštovanje do gospodarja izraža tako, da zase in za gospodarja uporablja tretjo osebo, kar sodobnemu bralcu lahko zveni zastarelo. Profesor Kraševec, ki je vodil projekt prevoda v devetdesetih letih, je zagovarjal načelo, naj se bralec potrudi z razumevanjem takšnega jezika. Danes pa me kdaj pa kdaj prosijo, naj pregledam poskusni prevod Nove zaveze, in se včasih čudim, kako želijo prevajalci narediti jezik čim bolj dostopen, sprejemljiv za sodobnega človeka, morda tudi na račun točnosti.

Vaša strast so jeziki, med njimi še zlasti hebrejščina.

Hebrejščina je nujen predmet na bibličnem inštitutu v Rimu, kjer sem preživel štiri leta na podiplomskem študiju. Študentje smo morali biti sposobni določen odlomek prebrati, prevesti in po pravilih tudi razložiti. Kasneje me je posebno veselilo poučevanje hebrejščine na Teološki fakulteti, ki sicer ni bila obvezen predmet in so se je udeleževali tudi študentje drugih fakultet. Veselilo me je, da obstajajo ljudje, ki se ne ustrašijo teh čudnih črk.

Kdaj je v vas dozorela odločitev, da postanete duhovnik?

Včasih sem celo razmišljal, da bi postal profesor angleščine ali francoščine in bi prevajal knjige, če že sam ne bi česa napisal. A proti koncu gimnazije je prevladala teologija. V Lescah sem bil na zlati maši sorodnika Andreja Snoja, ki je bil predavatelj za Novo zavezo. Tam sem poslušal škofovo pridigo, ko se je pridušal, da primanjkuje duhovnikov. To mi je šlo do srca. Takrat sva bila pri maši dva iz mojega kraja in oba sva šla v semenišče. Seveda pa sem bil že prej ministrant in se srečeval z duhovniki. Med njimi ima posebno mesto Janez Kljun, ki je služboval tudi v Vodicah. Še danes hodim na pokopališče mimo njegovega groba in že večkrat sem rekel, da si želim biti pokopan na tem mestu. Njemu sem prvemu povedal svojo odločitev, nato pa me je tudi poučeval latinščino, ki je bila za študente bogoslovja zelo pomembna.

Nato sem nekaj časa služboval na Jesenicah, na Gorenjsko pa me je privezalo tudi to, da sem bil dolga leta pomočnik v Stari Loki, kjer sem se srečal tudi z Gorenjskim glasom, ki smo ga imeli vselej v župnišču. Kasneje sem ga tudi v Ljubljani večkrat kupil, da sem ostal v stiku z dogajanjem v Škofji Loki in okolici.

Kateri del duhovniškega poklica vam je najbolj pri srcu?

Nekaj najlepšega je biti spovednik. Deliti to, čemur pravimo božje usmiljenje. Hvaležen sem, da sem ga deležen sam, in ga lahko po­sredujem tudi drugim. Poseben notranji mir občutiš, ko se spoveš oziroma ko kot župnik rečeš: grehi so ti odpuščeni. To je nekaj najlepšega v duhovniški službi.