Hišna, a zahtevna

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 26. september 2019 / 13:52

Brana (2253 m n. m.) – Hišna gora Kamniškega sedla oz. nekdanjih Jermanovih vrat. Če je poleti vzpon nanjo dokaj nezahteven, je njena zimska preobleka primerna le za izurjenega gornika.

Naš današnji cilj je najbolj vzhodna gora v grebenu Grintovcev, ki jo zaradi lege lahko imenujemo tudi hišna gora Jermanovih vrat, kot so nekdaj ljudsko imenovali Kamniško sedlo. Jerman je bil kamniški lovec, ki je preko Kamniškega sedla vodil vojsko na pomoč Celovcu pri obrambi pred Turki. Danes se bomo povzpeli na Brano, ki je poleti precej enostavna za vzpon, razen detajl tik pod vrhom ne. Pozimi pa široka dama ponudi drugačno podobo, saj je vzpon po normalni poti zaradi izrazite, dolge in strme prečke že bil smrtno nevaren.

Brano bomo tokrat obiskali iz Logarske doline; z gorenjske strani je najbližje čez Jezersko in čez Pavličevo sedlo, ali pa skozi Kamnik, na Črnivec od tam pa čez Podvolovjek in naprej skozi Luče in Solčavo. Parkiramo na velikem urejenem parkirišču pod slapom Rinka. S parkirišča se usmerimo na široko pešpot, ki je namenjena ne le gornikom, ampak tudi številnim neveščim turistom, ki zaidejo v te konce. Po približno desetih minutah stojimo pod slapom Savica, kjer se čez mostiček usmerimo levo proti Okrešlju. Pot se začne strmeje vzpenjati in hitro pridobivati višino. Nekateri deli poti so izpostavljeni padajočemu kamenju. S pomočjo stopnic in jeklenice se vzpenjamo ob Savinji, ki jo prečimo, in nadaljujemo skozi strnjen gozd do Doma na Okrešlju. Od doma nadaljujemo v smeri Kamniškega in Savinjskega sedla. Na prvem razpotju, ko pridemo do prostranega travnika, zavijemo ostro levo proti Kamniškemu sedlu. Pot se najprej zmerno vzpenja skozi gozd, se nato skoraj povsem položi in preči do melišča, preko katerega se povzpne v okljukih. Ko pridemo pod steno, je pred nami zavarovan del poti, kjer priporočam uporabo čelade, saj je ta del izpostavljen padajočemu kamenju. Višje dosežemo poličko, po kateri se povzpnemo do travnatih pobočij Kamniškega sedla. Zavijemo desno in nadaljujemo v smeri proti Brani. Sledi zmeren vzpon po vse bolj kamnitem pobočju in melišče, ki ga prehodimo v prečnem rahlem vzponu. Če je melišče še sneženo, je nevarnost za zdrs velika. Sledi še en skalnati del, ki nas privede na naslednje razpotje: desno gre markirana pot proti Turski gori, mi pa zavijemo levo proti Brani. Pot se strmo vzpenja po severni strani Brane. Za napredovanje ponekod uporabljamo roke, predvsem zaradi ravnotežja. Na nekaj mestih je celo nekaj metrov jeklenice. Pot je odlično markirana, a vseeno bodimo pozorni na markacije, saj pot preko skalnih plošč zavija levo-desno. Tik pod vršnim grebenom se pot usmeri ostro levo do izrazite grape, ki jo prosto preplezamo. Na drugi strani je nekaj klinov, ki nas vodijo desno po poti. V naslednjih nekaj korakih smo na vršnem pobočju Brane. Tu strmina popusti, skalni vzpon pa dobi bolj spokojno podobo, saj nas nezahteven vzpon v nekaj minutah pripelje na prostran in razgleden vrh.

Vrh, na katerem stoji križ iz leta 1995, nam nudi tisto, zaradi česar je tako lepo priti na višino in se ozreti naokoli do horizonta, kamorkoli nese oko. Na zahodu je Turska gora, zadaj se vidijo Rinke in Skuta, severozahodno je Mrzla gora. Pogled na sever se ustavi na Olševi, za katero se vidi Peca, na severovzhodu je Krofička z grebenom Ut in Strelovca, na vzhodu je Planjava, izza katere se vidi špica Ojstrice. Če nam je vreme naklonjeno, se proti jugovzhodu vidi tudi veličasten greben Zeleniških špic. Streha Brane se prepadno konča v Koncu, vidi se tudi Kokrško sedlo ter Kalška gora in Kalški greben.

Z Brane sestopimo po poti vzpona, saj nas avto čaka v Logarski dolini. No, edino, če se logistično organiziramo drugače in sestopimo v dolino Kamniške Bistrice. Srečno.

Nadmorska višina: 2253 mVišinska razlika: 1320 mTrajanje: 7 urZahtevnost: 5 / 5