Rodbina Vurnik in Kranj

V ustvarjalni rodbini Vurnik izstopajo trije možje, ki so vsak v svojem času vtisnili močan pečat slovenskemu podobarstvu in arhitekturi: Janez Vurnik starejši, njegov sin Janez Vurnik mlajši in vnuk arhitekt Ivan Vurnik z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Vurnik. V Kranju so pripravili razstavo, ki se osredotoča na njihov kranjski opus, za katerim so v kolesju neizprosnega napredka ostali le vse bolj bledi spomini, načrti, fotografije in zapisi.

Avtorica idejne zasnove in besedila razstave je Petra Puhar Kejžar, oblikovala pa jo je Lucija Podbrežnik, obe iz Mestne knjižnice Kranj, kjer si razstavo lahko tudi ogledate vse do začetka novembra. Odprtju je sledilo predavanje dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika Narodne galerije v Ljubljani, ki rodbino dobro pozna, tokrat pa se je v predstavitvi osredotočil na Heleno Vurnik, ki je bila z možem Ivanom izjemno delovno povezana in je predstavljala umetniški del para. 

Tri generacije

Razstava Rodbina Vurnik in Kranj predstavlja tri izjemne ustvarjalce rodbine Vurnik ob njihovih okroglih obletnicah rojstva. Je osrednji projekt domoznanskega septembra, s katerim v gorenjskih splošnih knjižnicah vsako jesen posebej predstavljajo bogate zbirke o zgodovini, delu in življenju ljudi iz naših krajev, in sovpada z Dnevi evropske kulturne dediščine. Z razsežno razstavo dokazujejo, da sodobne knjižnice postajajo pomembne tudi na tem področju.

Kronološko zastavljena razstava se začne z Janezom Vurnikom starejšim. Ta je leta 1841 v Radovljici zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, ki je v drugi polovici 19. stoletja opremljala velik del Slovenije. Svoj pečat podobarstvu, arhitekturi in oblikovanju na Slovenskem so dale kar tri generacije: Janez Vurnik starejši, podobar in kipar; Janez Vurnik mlajši, podobar in konservator, ter arhitekt Ivan Vurnik. Če bi bili še živi, bi Janez Vurnik starejši konec letošnjega avgusta dopolnil dvesto let, Janez Vurnik mlajši novembra 170 in Ivan Vurnik junija 135 let.

Avtorica razstave Petra Puhar Kejžar pravi, da gre za ljudi, ki so sicer delovali v Radovljici, manj pa je znano, da tudi v Kranju. Ravno njihove obletnice rojstev so se ji zdele posrečena priložnost, da pripravi o njih in njihovem delu v Kranju obsežnejšo razstavo. »Med knjigami, članki, projekti, razstavami, ki so posvečeni Vurnikovim, razstave, ki bi se bolj osredotočila na Kranj in okolico, mislim, da še ni bilo,« pove.

Helena Vurnik – več kot le slikarka in soproga

Avtorica ne skriva navdušenja nad delom Vurnikovih. Za Kranj so naredili kar nekaj pomembnih stvari, čeprav se nekatere med njimi niso ohranile, medtem ko so – predvsem pri urbanizmu – nekatere izjemne ideje arhitekta Vurnika zaživele in imajo vlogo še danes. Poudarila je tudi pomembnost soproge arhitekta Ivana Vurnika Helene: »O ustvarjanju arhitekta Ivana Vurnika ne moremo govoriti brez njegove žene Helene Kottler Vurnik z Dunaja. Bila je izučena mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti, zato so se njene veščine idealno dopolnjevale z moževimi arhitekturnimi projekti. Sodelovala sta predvsem pri delih za cerkvene naročnike in v Vurnikovih prizadevanjih za uveljavitev nacionalnega sloga. Helena Vurnik je bila vse življenje v Vurnikovi senci, ni se ji uspelo vključiti v družbo na Kranjskem in svoje ustvarjanje je ob materinskih dolžnostih doživljala kot nenehen pritisk. V Vurnikovi senci je ostala tudi po smrti, saj se dolgo niti ni vedelo, kakšen je njen delež v skupnih projektih.«

Vurnikov Narodni dom in poučna nota razstave

Zaradi preglednosti, pravi Kejžarjeva, je razstavo razdelila na sklope: »Delno kronološko, v želji, da spoznamo življenje in dela vseh štirih. Janez Vurnik starejši je v Kranju deloval več kot mlajši, predvsem za cerkev sv. Kancijana. Z vnukom Ivanom Vurnikom profesionalnost napreduje: če sta bila starejša samouka, se je Ivan odločil za študij arhitekture in se ji tudi popolnoma posvetil. Vurnikovi so delovali povsod po Sloveniji, poudarila pa sem njihova dela v Kranju in okolici, saj sem želela z razstavo v naše domoznanstvo doprinesti nekaj novega. Izkazalo se je, da je bil moj instinkt upravičen, saj sem pri raziskovanju naletela na zanimivo uganko: načrti Ivana Vurnika za Narodni dom, shranjeni v kranjski enoti Zgodovinskega arhiva Slovenije, so namreč popolnoma drugačni kot stavba, ki je bila realizirana. Morda bo razstava spodbudila koga od raziskovalcev arhitekturne zgodovine k razrešitvi vprašanja, zakaj je Vurnik tako drastično spremenil načrt. Drugi poudarek namenjam urbanizmu, saj je bilo to njegovo močno področje.« Tu Puhar Kejžarjeva poudari, da ima razstava tudi poučno in angažirano noto. Izpostavi troje: že omenjeni Narodni dom, urbanizem in poglavje o Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani. Razloži: »Vurnikov Narodni dom, ekstravaganten post-secesijski objekt, je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nepremišljeno demoliran do nerazpoznavnosti. Pospremilo ga je podiranje cele vrste stavb iz predvojnega obdobja. Predstavlja grenak opomin, da moramo biti z arhitekturo izjemno pazljivi. Gre za javno funkcijo in javno podobo, gre za dolgoročne učinke in gre za nepovratna dejanja. Še pomembnejše je poglavje o urbanizmu. Arhitekt Ivan Vurnik je namreč v tridesetih letih prejšnjega stoletja edini v zgodovini Kranja pripravil celovito domišljen urbanistični načrt. Niso ga realizirali, a nekatere njegove vrhunske, vizionarske ideje so bile uresničene – in delujejo še danes. Zanimivo pa je tudi poglavje o NUK-u v Ljubljani, ki je z nedoumljivim odlaganjem gradnje NUK-a II spet aktualno. Marsikdo namreč ne ve, da je tudi Vurnik pripravil načrt za tedanji novi NUK. Predlog Ivana Vurnika leta 1933 so eminentni in neodvisni strokovnjaki v Švici ocenili kot funkcionalnejšega, a so bili v Ljubljani bolj naklonjeni Plečnikovi estetiki. In še ena zanimivost, ki sem jo odkrila pri prebiranju gradiva: za našo knjižnico radi rečemo, da je dnevna soba mesta, kar pa je v bistvu Vurnikova ideja iz leta 1933. Torej je stara več kot osemdeset let; on je že takrat razmišljal o tem, da bodo knjižnice postale živahna stičišča meščanov.«

Vurnika kot urbanista je treba predstaviti na novo

Dr. Smrekar je ob odprtju razstave dopolnil avtorico z mislijo, da je bila usoda do Vurnikovih projektov neusmiljena. Mnogi so namreč popolnoma predrugačeni, pogosto do neprepoznavnosti. »Vurnika kot urbanista je treba predstaviti na novo,« meni. Poudaril pa je tudi njegov napreden način razmišljanja, ki ga obiskovalec skozi ogled razstave dejansko zazna in sam pri sebi pomisli, da mu čas in prostor, v katerem je deloval, nista bila ravno najbolj naklonjena. Njegova soproga pa je stopila izza njegove sence oziroma – če rečemo z rahlo laičnim prizvokom – je prvo celovito obravnavo doživela komaj lansko leto.