Zločin

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. september 2019 / 15:10

Se kdaj v zvezi s svojim dejanjem počutite, kot da bi naredili zločin? Jaz se letošnje poletje počutim v vlogi rablja nad svojimi knjigami. Veliko mi pomenijo, skrbno sem jih kupovala in hranila. Kako ponosna sem bila, ko sem lahko v najini delovni sobi, ki ji pravim tudi knjižnica, napolnila celo steno s knjižnimi policami. Mizar jih je naredil po meri. Napolnili smo tudi vse stare regale, knjige sem celo začela zlagati na police v dveh vrstah. Imam nekakšno lastno ureditev knjig po temah: geografija, potem zgodovina, splošna literatura, priročniki, slovarji ...

Letošnje poletje preurejamo in selimo sobe. Nekaj velikih sob bomo morali pregraditi na polovico. Tako se bova z Janezom na račun potreb otrok po večjih sobah s knjižnico in svojo delovno sobo selila v najmanjšo, pregrajeno sobo. In tako so kar naenkrat predmet spotike postale knjige. Preveč jih je. Zagotovo smo vsaj od treh družin sprejeli knjige, ko so se ljudje selili ali so sorodniki umrli, sedaj pa sama nimam več kam z njimi. Lahko bi jih nesla v antikvariat ali v knjižnico, pa se še ne morem ločiti od njih. Premaknili smo jih v prazne sobe k mojim staršem. Gotovo ni dobro, da se človek od česarkoli materialnega ne more ločiti. Ko knjigo prebereš, tista prava pusti sled in se te dotakne. Janez je z lahkoto neuporabne knjige zavrgel. Pravi, da je sedaj to v glavi, jaz pa jih prekladam iz ene hiše v drugo. Vendarle so nekatere knjige večne. Knjiga je po več kot petsto letih še vedno aktualna in kljub sodobnim elektronskim medijem ne bo prešla, čeprav so te naprave zelo priročne. Vse imaš praktično na telefonu. Včasih si v knjižnici več dni brskal za nekim podatkom in si ponosno izpisal odstavek ali dva. Danes je preko računalnika dostopno vse znanje sveta in do vsega imaš dostop od doma. In vendar je vzeti knjigo v roke užitek, ki smo si ga v življenju ustvarili ali pa si ga nismo.

Knjižnica Kranj je prejšnji teden prejela listino o častnem pokroviteljstvu nad Nacionalnim mesecem skupnega branja. Na prireditvi so bila prisotna vsa društva, skupine in organizacije, ki se v državi trudijo za spodbujanje branja. Listino je izročil sam predsednik države in v govorih so vsi poudarjali pomen knjig, branja, družinskega branja, kupovanja knjig in lastnih domačih knjižnih zbirk. V današnjih modernih stanovanjih in hišah se ceni minimalistična oprema, ni več predvidenih knjižnih polic. Praktično ni v prostorih ničesar ali čim manj. Kam naj bi torej umestili knjige? Celo življenje zbiram in kupujem knjige, pri svojih srednjih letih pa jih v lastni hiši nimam več kam zlagati. Še več, soočiti se moram s tem, da jih izločim, vozim stran. No, pri starših je prostora dovolj in enkrat bo tudi pri nas v hiši več prostora. Morda tedaj zopet pridem do svoje velike delovne sobe, kjer bom lahko uredila vse knjige, ki so tako ali drugače prišle v moje življenje. Ali pa bom tedaj že stara in bom imela drugačne želje in potrebe.