Donava na Hrvaškem
V zadnjem delu kolesarjenja smo se vozili po Hrvaški. Ne da bi hoteli, se opazi razlika s Srbijo in Madžarsko. Na Hrvaškem so postavljene table za kolesarske poti, vinske ceste, kulturne in naravne znamenitosti. Urejena so postajališča za kolesarje. To pač prinese višji standard. Ta dan smo se vozili praktično povsem po naravi, skoraj ni bilo vasi. Med samimi mokrišči, kjer je za avte celo prepovedan promet, naletimo na objekt Zlatna Greda. Projekt, ki ga je financirala EU, hiša v naravi za namene poučevanja mladih, druženje za starejše, glamping, adrenalinski park. Pridejo gostje, družine z otroki, šolarji, starejši. In tako od mokrišč ali zaščitene narave tudi lahko živiš. Seveda je dvorezen meč, ko neko naravno območje reklamiraš. Vedenje ljudi in njihovo ravnanje je treba usmerjati, nadzirati, sicer običajno vse pokvarijo in uničijo. Na Hrvaškem so taki projekti že v rabi, v Srbiji še ne. Celotna kolesarska pot tega dne je bila v območju naravnega parka Kopački rit. Zopet mokrišče, kjer je voda v veliki poplavi ustvarila jezero in poseben rezervat zlasti za ptice in dvoživke. Tu se srečujeta mokrišči dveh rek, bližnje Drave in Donave. Osrednji informacijski center parka je v kraju Kopačevo, kar pa je že območje Osijeka. Torej je vse skupaj zelo blizu in povezano s povsem neprometnimi cestami, ki so raj za kolesarje. Po mokriščih na hrvaški strani vodi posebna kolesarska pot, ki so jo poimenovali Panonska pot miru. Informacijski center je urejen v stilu trstičja in panonske arhitekture. Lahko se pelješ s turistično ladjo in avtobusom, ki je prav takšen kot na Brionih. Torej je vse zelo lepo urejeno, table in informacije na vsakem koraku, sprehajalne poti, kavarne, trgovine, prospekti, filmi. Vse je tako, kot mora biti, človek pa rad vidi drugačnost. Celotno območje, po katerem smo se vozili štiri dni, je narodnostno mešano. V Vojvodini še danes beležijo 36 različnih narodnosti, prav tako v okolici Osijeka. Zdi se, da tedaj nacionalnost ne pride tako do izraza. Gospodarsko najmočnejša narodnost na tem območju so bili v preteklosti Madžari in njihov vpliv se vidi še danes. Vsi govorijo madžarsko, gosti z najdebelejšimi denarnicami so Madžari, in ko gre za posel, nacionalnost ni pomembna. Vpliv Madžarske se vidi v kuhinji. Lokalna gostilna je čarda, tako na Hrvaškem in v Srbiji, najpogostejša jed pa je ribji golaž in paprikaš, kar je madžarska jed. Bila je nedelja in čarda na Hrvaškem je bila polno zasedena. Domačini iz vseh treh držav so prišli na nedeljsko kosilo, prišle so družine in tudi starejši. Ko imajo upokojenci toliko denarja, da si lahko privoščijo nedeljsko kosilo v gostilni, je to znak, da je njihov standard boljši. Tako smo zaključili svoje kolesarjenje po Vojvodini. Ljudje so različnih narodnosti, vasi in kolesarske poti so različno urejene, denar je drugačen, drugačna carina, policija ..., reka pa je ista. Teče brez potnega lista, ljudem omogoča življenje ali jim dela preglavice …