Spomin na požig Kokre

Za okrutni zločin okupatorja v vasi Kokra julija 1942, ki je bil opisan v Gorenjskem glasu, nisem vedel. V arhivu sem našel opise prejšnjih proslav in zasledil pripombe, da krajevni in občinski veljaki ne prihajajo na proslavo. Verjetno je spomin na nepotrebne žrtve kot posledice nepremišljenega partizanskega izzivanja v vasi še vedno živ.

Govorniki na borčevskih proslavah ponavljajo, da je partizanska vojska v sodelovanju z zavezniki premagala okupatorje, šele zadnja leta pa poudarjajo, da so z zmago postavili temelj za nastanek samostojne Slovenije, čeprav smo nanjo čakali 46 let.

Zakaj smo čakali 46 let, naj vprašajo tisti, ki se danes vključujejo v borčevsko organizacijo, da bi jo pomladili. Izvedeli bi za pobite, tudi cele družine, za »preventivne« likvidacije Romov, za šeststo prikritih grobišč, za sodelovanje komunistov z okupatorjem. Izvedeli bi, da je danes zamolčana KP omogočila nastanek države z diktaturo komunistične ideologije, v kateri so se sistematično kršile človekove pravice. Pobitih je bilo čez 500 tisoč ljudi, zaplenjeno je bilo premoženje, obstajala so koncentracijska taborišča, dve tudi za otroke, obstajal je verbalni delikt, še leta 1953 so rušili cerkve, Cerkev pa je bila (tudi dandanes?) sovražnik države in opij ljudstva. Zgodovinsko poučna bi bila tudi razlaga, zakaj ZZB 46 let po zmagi s svojimi simboli ni bila prisotna na osamosvojitveni slovesnosti. Tako kot takrat tudi dandanes prapori z rdečo zvezdo kot simbolom totalitarizma ne sodijo na državne in občinske proslave. Zaradi domoljubja in slovenstva bi jo (vsaj) na drogovih praporov moral zamenjati slovenski grb.

Ob takem védenju je težko utemeljiti in zagovarjati, da je »spomin na čase med NOB edina in prava pot za ohranjanje moralnih in etičnih načel samobitnosti slovenskega naroda«, kakor je izjavila govornica na drugi slovesnosti.

Spoštljiv spomin pa zaslužijo vsi padli, na obeh straneh.

Franc Pintar, Bled