Zgodba, ki je ne bi smelo biti

»Pogosto se razjezim, ko poslušam debate, kakšni so videti pedofili. Ljudje si jih predstavljajo, da so to ali pijanci, nasilneži ali lopovi, ki so na poti v zapor,« modruje Janka in nadaljuje:

»Na videz smo bili čisto normalna družina: oče je bil vodja bančne podružnice, mama pa je delala v računovodstvu. Brat, ki je bil dve leti mlajši, je bil davnovček. Imeli smo hišo, nekaj vrta, njivo in sadovnjak. Redili smo kokoši in prašička. Na oknih so se šopirile bršlinke, bili smo med prvimi v kraju, ki smo posadili ameriške borovnice. Mama je na črno vodila računovodske posle nekaterim obrtnikom, ata pa je vsaj dvakrat tedensko balinal. Bila sem povprečnega videza, imela sem preveč skupaj zraščene zobe. Le moji lasje so bili košati, skodrani kot pri Skodrani Suzy. Tako se je imenoval nek film, ki sem ga nekoč videla na televiziji.

Starša sta si skrb za otroka ''pravično'' razdelila. Z bratom je bilo več dela, zato je zanj skrbela mama. Jaz sem bila pridna in ubogljiva, zato me je porinila v očetovo naročje. Kadarkoli sem jo za kaj prosila, me je zavrnila in me poslala k njemu.

Ne spominjam se točno, zakaj, a v plenice sem lulala in kakala še pri štirih letih. Ko me je ata previjal, sem zmeraj kričala. Pogosto se nisem umirila niti, ko so me posadili med igrače in mi ukazali, naj bom tiho in se igram.

Za peti rojstni dan sem dobila čokoladno torto, na kateri je pisalo: Bodi vesela, rada se smej, srček pa vedno zaklenjen imej! Ko so sorodniki odšli domov, me je oče vzel v naročje in me odnesel v svojo posteljo. Mislim, da se je takrat zgodila prva večja zloraba, ki je še do danes nisem pozabila. Oče me je slekel, in me posadil na mednožje. Njegove dlake so me bodle v ritko. Predvidevam, da si je mednožje bril in da so mu takrat, ko me je zlorabil, dlake že toliko pognale, da so bile kot ostre bodice. Jokala sem in klicala mami, a je ni bilo. Pa vem, da je spala v sosednjem prostoru. Zakaj ni prihitela na pomoč, nisem nikoli izvedela. Sta imela tih dogovor, da bo lahko izrabljal mene v zameno, da pusti njo pri miru? Ne vem. Obesila se je, preden sem toliko odrasla, da bi jo lahko vprašala.

Ob sobotah je ata klal kure. Ne le domače, tudi druge. Prinašali so mu jih od vsepovsod. Mama jih je potem očistila v kropu. Nama z bratom ni dovolila, da bi gledala. Po petem rojstnem dnevu pa me je ata nepričakovano prišel iskat in mi ukazal: ''Tukaj stoj in glej!'' Tresla sem se od strahu. Vsakič, ko je sekira padla na kokošjo glavo in jo odkrhnila, me je pogledal, kot bi mi hotel reči: ''Če boš kaj izčvekala, bo tudi tvoja glava odletela!'' Kokoši se mi še danes gnusijo. Prav tako se mi gnusijo vse živali, ki imajo perje.

Bolj ko sem odraščala, več si je oče upal. Med počitnicami, konec tretjega razreda je že poskušal iti ''do konca''. Na bolečino sem se že tako navadila, da niti kričala nisem več. Mama je začela piti in tudi za brata se ni več brigala. Obiskoval je posebno šolo, med tednom je bil v internatu, v petek pa je hodil ponj ata.

V šoli sem bila tiha, držala sem se zase. Ko sem bila vprašana, iz sebe nisem spravila niti besedice. Učiteljice se je zdelo čudno. Kontrolne naloge sem zmeraj pisala odlično, ustne ocene pa so bile med ena in dve. Večkrat je naročila, naj mama pride v šolo, a je nikoli ni bilo.

Mislim, da so se učitelji ''tolažili'', da smo malo čudni zaradi brata, pa se zato niso z menoj ukvarjali več, kot je bilo treba. Škoda. Če bi se, potem v sedmem razredu ne bi zanosila.

Oče me je odpeljal k zdravniku in mu razlagal, da se mu zdi, da sva nekaj imela z bratom. Zdravnik je kimal in ne da bi me kaj vprašal, če to drži, me je poslal v bolnišnico na splav. Tisti teden je oče izjemoma sekal glave kokošim že v četrtek. Nič mu ni bilo treba reči. Vedela sem, kaj pomeni ''sprememba urnika'': ''Če boš v bolnišnici zinila, kdo je za nosečnost kriv, se ti bo zgodilo enako.''

Še zmeraj imam pred očmi prizor iz ordinacije. Ležala sem na ginekološkem stolu, ginekologinja pa je očetu razlagala o intenzivnem spolnem nagonu, ki ga imajo davnovčki. Sproščeno sta kramljala, kot da me ne bi bilo zraven.

Jeseni istega leta se je mama obesila v svinjaku. V sebi nisem čutila ne obžalovanja ne bolečine. Vseeno mi je bilo. Ljudje so prihajali v hišo in tolažili očeta, ki je ostal sam s kriplom in čudaško hčerko.

Kmalu si je našel drugo žensko, a ne iz domače vasi. Domov je ni pripeljal, ker doma je imel mene. Po splavu spolnih odnosov nisva več imela, zadovoljevati sem ga morala z usti.

Končno se je prikazala luč na koncu tunela! Zaključila sem osemletko in treba se je bilo odločiti za eno od srednjih šol. Odločila sem se za vrtnarsko srednjo šolo. Pa ne zato, ker bi me vrtnarjenje privlačilo, temveč zato, ker je bila ta šola najbolj oddaljena od našega kraja.

Tisto leto so v rojstni vasi delali vodovod in kanalizacijo. Eden od najbolj zaslužnih za ta projekt je bil oče. Dobil je tudi občinsko priznanje. V Celju sem začela pisati dnevnik. Iz učenke, ki je imela v osnovnošolskem spričevalu same dvojke, sem se spremenila v odličnjakinjo.

Po maturi, ki sem jo opravila z odliko, sem očeta prijavila. Policist, ki me je zaslišal, je hotel vedeti vse podrobnosti o tem, kaj se je dogajalo med menoj in očetom. Gledala sem v tla in molčala. Trudila sem, da bi mu razložila, kako je bilo, a iz mene ni prišla niti ena sama beseda.

''Pejt se ti drgam zajebavat!'' mi je, ko ga je minilo potrpljenje, zabrusil in me nagnal skozi vrata.

Vstala sem in odtavala skozi vrata, kot bi bila mesečna.

Še dobro, da nisem imela časa misliti nase, saj sem si morala poiskati službo. Najprej sem se zaposlila kot sobarica, potem sem našla delo v recepciji, pol leta sem nadomeščala varuško v nekem vrtcu. V dveh letih sem prihranila toliko, da sem se lahko vpisala na fakulteto.

Psihoterapevta sem poiskala šele pred tremi leti, ko mi je sestrična sporočila, da je umrl brat. Čisto me je vrglo. Na dan so privreli spomini. Ni mi bilo lahko. Moja duša je bila prepolna potlačenih travm. Še zmeraj sanjam, kako bom nekoč zvezala očeta, potem pa mu bom počasi in po centimeter rezala s telesa meso. Vse dotlej, dokler ne bom prišla do srca, ki pa ga bom vrgla kokošim.

Sem pa še zmeraj samska, ne prenesem dotika odraslih oseb. Zelo trpim in res ne vem, kaj bi bilo z menoj, če mi psihoterapevt ne bi pomagal in mi stal ob strani.«

(Konec)