Ni zmagovalcev, so le poraženci

Ločitvene zdrahe, 2. del

»Nekoč mi je bilo vsega dovolj. Pisal sem na sodišče in jim opisal tudi svojo plat zgodbe. Šele na podlagi urgiranja sem bil oproščen krivde. Sodnik me je vprašal, zakaj imam toliko ovadb. Povedal sem mu, da zato, ker me hoče uničiti. Veste, ženska lahko zaigra katerokoli vlogo!«

Jaku se zdi, da je pri težavah, ki jih ima, zelo nemočen. Zdi se mu, da po razvezi očetje izgubijo vse pravice. Nihče jim nič ne verjame, v njih vidijo celo zločince, ki so pripeljali ubogo žensko do ločitve. Morda je včasih res tako, a zmeraj ne!

»Nekateri očetje smo dobri in primerni za vzgojo otrok!« trdi.

Potem pa nadaljuje: »Vem, da bivša žena v Poldetu vidi očeta, morda tudi ljubimca. On je bil že včasih ženskar, uničil je tudi ženo, norčeval se je iz nje. Tako kot je Polde ravnal z ženo, tako je Libuška ravnala z menoj.

Z otroki je pa hudo. Ko jih je odpeljala, so bili čisto preč. Zelo so trpeli. Ob našem prvem srečanju po ločitvi so jokali in se me oklepali. V šestih letih me je ta ženska izčrpala do kraja.

Pred dnevi sem od sodišča spet dobil pošto. Žena želi obiske ukiniti. Veste, noben hudič ne zna moškega tako dotolči kot ravno ženska! Ženske znajo može do konca potolči! Zapomnite si to! Vsi, ki so se kdaj znašli na mojem mestu, vam bodo pritrdili!

Nekoč smo se šli z otroki kopat. Peljali smo se čolnom. Nataknil sem jim jopiče, za vsak primer. Žena je rekla, da sem jih nalašč peljal tja, kjer so bili vrtinci. Sodnica ji je pritrdila. Menda sem bil kriv že zato, ker sem jim dal rešilne jopiče in s tem priznal, da sem se zavedal nevarnosti. Veste, tudi sodnice so sadistke, uživajo, ko moškega trpinčijo.

Še eno zgodbo vam bom povedal: Hčerka si je, medtem ko sem v kuhinji pekel palačinke, na dvorišču na rolkah poškodovala roko. Ni bilo videti hudega, tudi naslednji dan, ko smo šli k moji sestri na kosilo, ni jamrala. V nedeljo zvečer sem otroke odpeljal nazaj, k ženi. Vsaj pol ure smo se poslavljali, tako hudo jim je bilo, ko so šli od mene. Ženi ni bilo prav. Obtoževala me je, da se od otrok ne znam posloviti, da jih ščuvam proti njej in podobno. Bil sem zelo žalosten. Usedel sem se v avto, in prej preden pripeljem do ceste, vidim hčerko, ki je tekla za mano. Odprl sem okno, da bi se še enkrat poslovila. Spotaknila se je ob robnik in padla. Takoj sem stekel k njej. Brž ko sem jo prijel za roko, sem že videl oteklino. Prosil sem bivšo, naj jo odpelje k zdravniku. Napodila me je in hčerko odpeljala šele čez dve uri. Potem me je ovadila. Sodnici sem lepo razložil, da ne verjamem, da bi se lahko hčerka dva dni igrala z zlomljeno roko. Da si jo je zagotovo zlomila, ko se je spotaknila ob robnik.

Če bi imela žena srce na pravi strani, verjemite, zaradi takšnih norosti ne bi hodil na sodišče. Žalostno, prežalostno, kaj moramo prenašati otroci in tudi jaz.

Letos aprila si je druga deklica zlomila nogo. Pa ne po moji krivdi. Bila je operirana in je zato dva meseca nisem videl.

Ko se moški enkrat znajde v začaranem krogu, v katerem vladajo ženske, se težko reši brez posledic. Proti meni je bila tudi policistka, nisem vedel, da se z ženo poznata. Pogovarjala se je s socialno delavko, učitelji v šoli, slišala je, kaj so povedali otroci, a je vse obrnila v mojo škodo in potem tvezila laži.

Posledice ločitve čutijo tudi otroci: sin mora jemati tablete za koncentracijo, tudi do sestric in deklic nasploh se je začel grdo obnašati. Nekoč je rekel mamici, da je prasica, drugič, da je kurba, enkrat pa, da jo bo kar ubil. Pravijo, da je hiperaktiven.

Kadar je pri meni, je zdrav, vesel fant. Mislim, da se je treba z otrokom ukvarjati, ne pa da jemlje tablete. Ko pride k meni, mu tablet ne dajem. Zakaj bi mu jih? Najmlajša je v šoli pridna, drugi pa učenje ne gre. Enkrat sva naredila plakat o čebelarstvu. Pa ga je žena zavrgla in raje naredila drugega, ki je bil pa slabo ocenjen. Spet sem bil jaz kriv!

Žena ima sedaj gostilno, ki ji jo je kupil Polde, v zameno ga bo morala ''pedenati'' do smrti. Tudi sicer živi pri njej.

Pogosto razmišljam, zakaj je do tega prerekanja sploh prišlo. Ko sva bila še skupaj, se je tudi z mojimi starši lepo razumela. Ne vem, ali se bivša zaveda, da s tem, ko mene uničuje, uničuje tudi otroke. Po drugi strani se ima za žrtev in ji je všeč, če se ljudem smili. Preživnino ves čas redno plačujem, le na začetku je nisem, ker me je jezilo, da me je okradla.

Odvetniki mi poberejo ves denar, ki ga imam. A letos sem prihranil vsaj toliko, da bom lahko šel z otroki na morje. Povedal sem na sodišču, da gre pri ovadbah samo za to, da se me uniči.

Ženo sem imel za sramežljivo. Zelo sem jo imel rad. Kadar sem opazil, da česa ni marala, sem se ji prilagodil.

Njena preteklost je še zmeraj ovita v skrivnost. Zmeraj mi je govorila, da ni imela fantov, da nima izkušenj. Ko sva bila še kot fant in dekle, sem ji nekoč rekel, naj ga mi malo poliže. Pozneje sem razmišljal, da je to tako strokovno in dobro naredila, kot da bi imela izkušnje.

Ko je moški ločen, težko najde sorodno dušo. Ženske so zelo zahtevne, rade bi imele vse, dale pa nič. Včasih grem s kakšno na kavo. Jaz govorim o družini, ona o tem, kam bova šla, kaj ji bom kupil in podobno. Nekatere mi že vnaprej povedo, da so vsi moški ''prasci'', da sem verjetno tudi jaz. Ja, zakaj pa je potem sprejela moje povabilo na kavo?!

Zadnjič sem se zmenil z eno, ki je kadila kot Turek. Niti vprašala ni, ali mi lahko piha dim v obraz! Po uri pogovora je umolknila, potem pa mi je rekla, da je že čas, da se odločim: bova šla v posteljo ali gre domov. Obstal sem brez sape! Jezno je vstala in mi zabrusila, da sem verjetno kakšen impotentnež, ker ne grem takoj v ''akcijo''!

O teh zmenkih bi vam lahko povedal zanimive štorije. Včeraj sem se v Ljubljani srečal z eno, ki je ves čas, ko sva bila skupaj, gledala v telefon in pošiljala sporočila. Ko mi je bilo zadosti nekulturnega obnašanja, sem ji tudi povedal, da ni lepo, kar počne. Pogledala me je, naredila z žvečilko balon in rekla, da sem dolgočasen bedak, da se ji zdi, da je ta, ki ji pošilja sporočila, bolj zanimiv.

Doživel sem tudi srečanje v troje. Neka gospodična je prišla na kavo skupaj s svojo mamo. Povedala je, da sta kot rit in srajca, da je prav, da že vnaprej vem, da dobim obe v paketu, če se odločim zanjo!

Hecno življenje imam, kajne?«

(Konec)