Ostal je zvest harmoniki

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / / 09:48

Drugo leto bo že štirinajst let, kar Aleš Slivnik iz Zgornjih Gorij živi v Nemčiji. Po duši glasbenik je najprej živel v Nürnbergu, zadnja leta pa je njegovo mesto Hamburg. Sicer tudi poje, a ostaja zvest inštrumentu iz svoje mladosti: harmoniki.

Aleš ima dve leti mlajšega brata Matjaža, s katerim sta skupaj začela svoje glasbeno popotovanje, še ko sta bila otroka. Že v osnovni šoli sta se učila igranja harmonike pri profesorju Jožetu Ažmanu v Glasbeni šoli v Radovljici. Oba sta bila dovolj dobra in bi lahko nadaljevala izobraževanje na srednji glasbeni šoli, a se Aleš spominja, da so bili to časi, ko je bila cena harmonike primerljiva s ceno manjšega avta. »Če bi nadaljevala, bi potrebovala vsak svojo harmoniko, kar pa je bilo takrat predrag zalogaj za starše,« pripoveduje. Tako sta šla vsak svojo pot, a glasbe nista opustila. Matjaž je že pri sedemnajstih letih profesionalno igral v Berlinu, medtem ko se je Aleš na glasbena pota vrnil kasneje. Vmes je vpisal študij geodezije, pri 27- letih pa se je vrnil v študijske klopi: odločil se je za glasbeno pedagogiko v Ljubljani.

Matjaž danes igra harmoniko pri Ansamblu Karavanke in je tudi njegov vodja; Aleš pa drugače poleg harmonike igra še klaviature in poje. Tudi sam je nastopal na domačih kot tujih glasbenih odrih, solo ali kot član domačih in tujih zasedb. Ko je bil star 29 let, je zaradi ljubezni zapustil domovino in se preselil v Nürnberg. Po osmih letih pa je v Hamburgu dobil novo službo kot poslovodja največjega centra s harmonikami v Nemčiji. Potem se je po treh letih odločil, da gre na svoje. S poslovnim partnerjem Tristanom Kindlom sta ustanovila podjetje, ki sta ga poimenovala Die Akkordeon Profis. »Tu sedaj obnavljava, uglašujeva, popravljava harmonike. Prodajava tudi nove in seveda rabljene. Včasih dobiva v popravilo kakšno res staro – tudi iz dvajsetih, tridesetih let prejšnjega stoletja se najdejo. Harmonike prodajava na nemškem trgu in drugje po svetu – kjer je pač za njih zanimanje.«

Ko se je preselil v Nemčijo, Aleš kakšnih posebnih problemov z jezikom ni imel. Njegova stara starša po mamini strani sta namreč imela doma apartmaje, tako da je v stik s tujci in njihovim jezikom prišel že kot otrok. Kasneje pa je bil največkrat edini Slovenec v nemško govorečih ansamblih. »Druge možnosti, kot da jezik res osvojim, tako niti nisem imel. Sedaj se včasih zgodi, da ljudje celo mislijo, da sem Nemec.« Je pa seveda odvisno, kje v Nemčiji si, čeprav sam ni nikoli opazil kakšne velike razlike med Nemci in Slovenci, prej podobnosti. »Recimo delovne navade, natančnost, čistost. Razlika je morda v točnosti; to se mi zdi, tu bolj upoštevajo. So pa ljudje bolj zaprte narave. Ne govorijo veliko; takrat, ko imajo pač kaj povedati. A to ne pomeni, da nimajo smisla za humor. Morda bi lahko celo potegnil vzporednico z Gorenjci,« primerja Aleš in ugotavlja, da mu je severna Nemčija bolj pisana na kožo kot Bavarska. »Kar se pa Avsenika in naše narodnozabavne glasbe tiče, pa tudi tu najdemo poznavalce in oboževalce,« še doda.

V Hamburgu mu je všeč odprtost prebivalcev mesta, nadaljuje. »Je pristaniško mesto, malo je rasizma, ljudje imajo zelo visok nivo tolerance; nihče te ne obsoja, če si tujec.«

Aleš je sicer v teh dneh že na zasluženem dopustu na morju na Hrvaškem, nazaj grede se bo ustavil v Sloveniji, drugače pa je njegov teden zapolnjen: služba, igra v svojem bandu, gostuje še v kakšni drugi zasedbi. »Ljub mi je tudi džez; precej ustvarjam za svoj band. Razvili smo celo mešanico med severno nemško zvrstjo, ki se ji reče Shanty Musik in različnimi drugimi stili. Zvokovno in vsebinsko je to sedaj prav novi stil glasbe.«

Včasih se ujame, da pogreša Slovenijo; malenkosti, ki so se mu zdele v Sloveniji samoumevne: »Svež zrak, čista voda, gore, smučanje …,« in zato bi se enkrat morda res vrnil nazaj.

Bo videl, kaj bo prinesla prihodnost.