Svet nočnih metuljev

Pri Tehniški založbi Slovenije je izšla knjiga Nočni metulji Slovenije Kamničana Matjaža Černile.

Ljubljana – Z nočnimi metulji ali veščami, kot jih vsevprek imenujemo nepoučeni, se večina srečuje le v toplih poletnih večerih, morda ob s svečo osvetljenem omizju, ko jih večinoma odganjamo kot neprijetno nadlogo.

Čeprav je izredno pester in raznolik, je svet nočnih metuljev morda tudi zaradi tega, ker jih ljudje povezujemo z nečim neprijetnim in skrivnostnim, večini slabo poznan. Prav to si prizadeva spremeniti Kamničan Matjaž Černila, avtor knjige Nočni metulji Slovenije, ki je v nakladi kar 7.400 izvodov nedavno izšla kot tematska priloga revije Življenje in tehnika pri Tehniški založbi Slovenije.

V Sloveniji živi približno 3400 vrst metuljev, od katerih je »le« 180 dnevnih in približno 1250 nočnih, preostanek pa prištevamo med t. i. mikrometulje ali metuljčke, ki pripadajo družinam moljev, vešč, zavijačev … »Slovenija je zelo raznolika. Pri nas živijo metulji, ki so značilni za Sredozemlje, za stepe, pa tudi vrste, ki živijo na nadmorski višini dva tisoč metrov in več. Alpske endemite smo opazili tudi pod Triglavom. Nekaj vrst nočnih metuljev je vezanih tudi na mokrišča, zelo zanimivo področje za preučevanje na Gorenjskem je tako področje mokrišč v Hrašah,« pravi Matjaž Černila, zaposlen kot preparator v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Veliko pozornosti posveča tudi preučevanju nočnih metuljev v azijskem delu Palearktike, in čeprav ni profesionalni entomolog, sodeluje s številnimi znanstvenimi ustanovami in je soavtor nekaj novoodkritih vrst. Eno od njih je ruski entomolog, ki jo je opisal, poimenoval po njem – Xylena czernilai.

V poljudnem jeziku napisana knjiga Matjaža Černile bralcu približa svet nočnih metuljev in razkriva številne zanimivosti. Denimo, da je naša največja vrsta nočnih metuljev orjaška sovka z razponom kril več kot dvajset centimetrov, da nekateri nočni metulji lahko letajo tudi, ko se temperatura spusti pod ledišče, in da se določene vrste v času kratkega življenja sploh ne hranijo in nimajo prebavil, zadostuje jim le energija, ki so si jo nabrale kot gosenice. Zanimivo je tudi to, da med metulji podobno kot pri pticah poznamo selivce. Smrtoglavec denimo lahko k nam prileti celo iz tropske Afrike. Nekatere vrste nočnih metuljev lahko povzročijo tudi škodo na poljih ali v gozdovih, sviloprejko pa ljudje že tisočletja gojimo za pridobivanje svile. Japonsko sviloprejko poznamo tudi pri nas. Avgusta 1868 je namreč učitelju na Velikem Slatniku pri Novem mestu Johannu Machu iz gojilnic ušlo več metuljev, ki so se z leti razširili v sosednje države – in danes pri nas velja za pogosto vrsto.

Če je o dnevnih metuljih najti kar nekaj literature v slovenskem jeziku, pa je precej redkejša tista o nočnih metuljih. Eden od namenov Černilove knjige je tako tudi popularizacija te zanimive dejavnosti, s katero se ukvarja vse manj ljudi. »V času, ko sem se kot otrok začel zanimati za metulje, je bilo pri nas okoli petdeset metuljarjev, danes se s preučevanjem teh žuželk resno ukvarja morda le še kakšnih deset ljudi,« pravi Černila, ki si predvsem želi, da bi zanimanje za metulje vzbudili predvsem med mladimi. »Otroci so po naravi radovedni, zato bom vesel, če bo koga ta hobi privabil in mu bodo starši omogočili ukvarjanje z njim,« dodaja sogovornik, ki meni, da ni problematično niti zbiranje metuljev, če je namenjeno učenju in spoznavanju, ne pa zgolj estetiki ali celo prodaji, ki je kazniva. »Če si otrok želi zbirati metulje, naj jih zbira. Spoznavanje metuljev s pomočjo zbirke je povsem nekaj drugega, kot le prek fotografij. S tem, da imamo v zbirki nekaj sto primerkov različnih vrst, v naravi ne povzročimo nobene škode, mladim pa privzgojimo čut do narave, kar je zelo pomembno.« Veliko več jih uniči javna razsvetljava, ki jih zaslepi, metulji, ki ostanejo tam, pa sčasoma poginejo.