Ko svet prihaja na Bled

Dvanajst dni, dvanajst glasbenih večerov, dve prizorišči in eden in edini – največji slovenski festival etno glasbe Okarina. Na Bledu se bo med 23. julijem in 3. avgustom na poslušanje zvrstilo dvanajst glasbenih skupin in posameznikov z vseh koncev sveta.

Bled – Sediva na klopci, opazujeva veliki oder na promenadi in čakava. Na torek, ko se bo z nastopom španske zasedbe Vigüela, ki bo obiskovalcem predstavila ljudsko glasbo, kot jo igrajo v vaseh in na praznovanjih v provinci Castilla-La Mancha, začela 29. izvedba festivala Okarina Bled. Pravzaprav se bo festival letos začel na Blejskem gradu, se naslednji dan nadaljeval z legendarno skupino Legende, ki preigrava starogradske pesmi, in se na promenado preselil v četrtek z ameriško afrobeat zasedbo Antibalas iz Brooklyna. Z Leom Ličofom torej v zgodnjem popoldnevu opazujeva nastajajoči oder. »Vse je pripravljeno, seveda. Po toliko letih vem, kako se stvarem streže, lahko pa rečem, da se je ob Zavodu za kulturo, ki tudi letos izdatno podpira projekt, okrepila tudi ekipa sodelavcev, tistih, ki smo tesno vpleteni v organizacijo festivala, in številnih zunanjih pomočnikov, ki nam bodo v teh dneh priskočili na pomoč,« na vprašanje o nemiru pred začetkom festivala odgovori pobudnik in skrbnik njegovega imena in ob tem dodaja, da se je v skoraj tridesetih letih, odkar diha z Okarino, na Bledu spremenil predvsem turizem – iz elitnega v množični.

Prvotna ideja in programska zasnova vsa ta leta ostajata stalnica. »Največja sprememba festivala je v privilegiju, da zdaj lahko pripeljemo glasbeno skupino, ki je bila pred leti za nas nedosegljiva. Trudimo se pripeljati čim bolj raznoliko glasbo z vsega sveta. Težko je govoriti o neki namišljeni kvaliteti etno glasbe kot take ali pa o popularnosti izvajalca, ki nastopi na Bledu. Pomembna je avtentičnost glasbe, ki jo ta igra.«

Kako je letos sestavljal festivalski program, povprašam Lea. »Obstaja neki festivalski proračun, na podlagi katerega se spuščamo v trgovanje. Zavedati se je treba, da je festival posel. Agenti so aktivni pri ponujanju glasbenikov, pri čemer poskušajo iztržiti čim več, mi pa – seveda zvesti gorenjski mentaliteti – poskušamo uspeti s čim nižjo ceno. V 29 letih se je nabralo kar nekaj kontaktov in vem, na koga izmed ponudnikov se lahko zanesem,« pove sogovornik in poudari veliko prednost, ki jo ima pri tem Bled. »Ob tem, da si je Okarina vendarle ustvarila neko prepoznavnost, velja dodati, da glasbeniki radi pridejo na Bled, ker smo gostoljubni in smo kot gostitelji v primerjavi s tovrstnimi festivali čisti nadstandard. Zato lahko dobimo tudi najboljše izvajalce.« Na sestavo programa pa seveda vplivajo tudi gibanje zasedb po poletnih festivalih po Evropi in termini njihovih nastopov. Kot pripomni Ličof, vedno koga dobiš zelo nepričakovano, spet drugega izvajalca pa si že dolgo želiš pripeljati na Bled, a ti nikakor ne uspe.

Poudarek na glasbi različnih narodov

Tudi letošnji program ima poudarek na dobrih izvajalcih, predvsem pa na raznolikosti glasbe, tako različnih kultur kot različnih zvrsti s primesmi džeza, funka … Po spustu z gradu bodo vsi koncerti na jezerski promenadi. Prihodnji petek bo publiko začarala francosko-pakistanska glasbena naveza Markus in Shahzad Santoo Khan s fuzijo tradicionalne pakistanske glasbe kavali in francoskega breakbeata. V soboto se bo predstavil Ravid Kahalani s svojo zasedbo Yemen Blues, ki v glasbi kombinira tradicionalne jemenske melodije ter svet funka, bluza in džeza. Dan kasneje pa bo na jezerski promenadi zadonel preplet glasb z različnih koncev Evrope z belgijsko zasedbo Panta Rhei, ki v svoji glasbi spretno prepleta vplive tako romunskih, tradicionalnih flamskih skladb, kot poljskih ljudskih pesmi, angleških napevov in švedske melanholije.

Drugo polovico festivala bodo uvedla na letošnjem festivalu edina domača glasbena produkcija, predstavila se bosta blejska glasbena šola Do re mi in Boštjan Gombač, v torek, 30. julija, pa bo nebo nad Bledom rezala glasba udarnega francoskega bluzovskega tria in manjkajočega člena med francosko, karibsko in ameriško kulturo, znanega pod imenom Delgres, ki jih glasbeno lahko uvrstimo med Alija Farko Toureja, Tinariwen in skupino Black Keys. Na zadnji julijski festivalski dan bo na Okarini oder namenjen legendi, jamajškemu džezovskemu pianistu Montyju Alexandru, za njim bosta avgust odprli sestri Lovell oziroma Larkin Poe z udarnim bluzovskim zvokom električnih kitar in kitarsko tehniko »bottleneck«, zaradi česar ju pogosto imenujejo kar »mlajši sestri bratov Allman«. Predzadnji dan letošnje Okarine bodo nastopili italijanski Canto Antico, ki v svoji glasbi združujejo starodavne rituale in urbano zvočno podobo, glasbene predloge iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja ter črnske ritme neapeljske subkulture. Festival Okarina bo v soboto, 3. avgusta, zaključil tunizijski džezovski glasbenik, mojster ouda, arabske različice oziroma predhodnika lutnje Dhafer Youssef.

Na precej neprimerno vprašanje, na koga v letošnjem programu stavi, Leo Ličof odgovarja: »Bojim se, da me bodo bendi, od katerih največ pričakujem, mogoče celo razočarali, tisti, od katerih najmanj pričakujem, pa navdušili. V preteklosti je bilo običajno tako. Seveda pa se bom pustil presenetiti.«