Ko telo ne uboga, ustvarja srce

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. julij 2019 / 20:16

Kako nastane slika iz listov, ki nam jih podari narava? Pa ne le ena sama slika. Čudovit kolaž različnih motivov s tehniko posušenega cvetja je na razstavah že predstavila Ljuba Brajnik iz Naklega. Kot pravljica se ji zdi, da je lahko razstavljala, obenem pa obiskovalcem sporočila, da se tudi s Parkinsonovo boleznijo, ki je že leta njena vidna in nevidna spremljevalka, lahko ustvarja in bogati življenje.

Ljuba Brajnik, dekliško Bertoncelj, je upokojena profesorica zgodovine. Zanimiva je prispodoba: (dobrih) 33 let je poučevala zgodovino na Gimnaziji Kranj in 33 motivov s tehniko posušenega cvetja je naključno prikazala v Pavlinovi galeriji v Naklem lani na razstavi, ki jo je organiziral KUD LIK Naklo. Zatem je razstavo Podobe iz cvetnih listov selila v prostore Nevrološke klinike v Ljubljani in v dvorano Kmetijske zadruge Naklo, kjer jih je nekaj še na ogled. Njena zadnja podoba iz cvetnih listov je, zanimivo, motiv kranjske klobase. Tega je ustvarila za junijski občinski praznik v Naklem za prireditev Cesar in kranjska klobasa.

Ljuba Brajnik se je predčasno upokojila leta 2006 zaradi Parkinsonove bolezni. »Bolezen so mi diagnosticirali že, ko sem delala. Imela sem kar srečo, da so mi diagnozo dokaj hitro postavili. Najprej je bil sicer sum na težave s ščitnico, bila sem tudi operirana, ampak ni bilo nič bolje. Po celi levi strani sem čutila okorelost, odrevenelost. Denimo niti gumba na bluzi nisem mogla zapeti sama. Po diagnozi sem dobila zdravila, ki pa samo lajšajo simptome te nevrološke bolezni, kajti zdravila, ki bi odpravil bolezen samo, še niso iznašli. Kot bolnik si moraš zato sam ustvarjati tako okolje, da s to težko boleznijo lahko živiš. Nikakor se ni dobro zapreti vase, ker bo samo še slabše. Dejavna sem v društvu Trepetlika, društvu bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami. Članstvo bolnikom toplo priporočam, saj smo eden drugemu v pomoč, podporo. Sami najbolje vemo, kako se počutimo, kajti zdravnik že vidi, občuti pa te bolezni ne. Dvakrat na leto se člani društva srečujemo tudi na taboru na Debelem rtiču, kar nam zelo koristi, saj tja pride tudi zdravstveno osebje in lahko veliko izvemo. Če bi se zanašali samo na kontrole pri zdravnikih specialistih v Ljubljani, bi zaradi dolgih čakalnih vrst na vrsto prišli samo enkrat na približno leto in pol. Si pa že dolgo, žal neuspešno, prizadevamo, da bi nam bilo priznano zdraviliško zdravljenje, ki ima same pozitivne terapevtske učinke. Zase lahko povem, da če ne bi imela ob sebi ob izbruhu bolezni Braneta Šmita – ki je kot eden prvih sodeloval pri vključevanju bolnikov in njihovih skrbnikov v društvo ter pri registriranju in uveljavljanju društva – sploh ne bi vedela, kaj naj delam. Do zdravnika ne moreš kar tako, bolezen pa napreduje, dobiš napad, in ne veš, kako naprej ... Na urgenco ne smeš, ker nisi v življenjsko ogrožajočem stanju,« je povedala Brajnikova, ki bolezen obvladuje s črpalko, ki je rezultat novejših odkritij.

Parkinsonova bolezen vpliva na splošno fizično počutje, pri nekaterih tudi na spomin, mišljenje. Kako jo občuti Ljuba Brajnik? »Občutek je, kot da se ne morem premakniti. Vse me boli, kot neka notranja napetost je, ki je ne moreš dati iz sebe, nekaj podobnega kot sindrom nemirnih nog. Kadar je najhuje, mi pomaga samo tableta. Je pa to začaran krog ... V enem trenutku je vse v redu, že v naslednjem te »zagrabi Parkinson« in počutje se spremeni, zaužiješ tableto in samo čakaš, da bo minilo. To se pojavi tudi tri- do štirikrat na dan. Pri meni so se pojavile še bolečine v hrbtenici in sem imela že dve operaciji.«

Ljuba Brajnik, ki je odraščala v Strahinju, zdaj živi v zaselku Podreber v Naklem, je potrpežljivega značaja. Potrpežljivost in natančnost ji prideta prav, ko utrga cvet hortenzije, potem pa pazljivo trga listič za lističem z nje in jih da v prešo (med časopisne liste, ki jih obteži). Tehnike se je naučila sama. Naravo ohranja skozi posušene cvetove v novih podobah in motivih. Čudoviti so posušeni cvetovi vrtnic in rujevi listi, ki lepo ohranijo barve. Lepo se posušijo tudi marjetice, trobentice, deteljica, trave. Posebej zanimive so uokvirjene mandale, suho cvetje v steklu ali pa upodobitve dam, ki jih obleče v suho cvetje. To so slike brez imena; sama jih ne imenuje ne dame ne gospe, ampak želi, da si vsak ustvari svojo predstavo o sliki.

Ljuba Brajnik je ne samo poučevala na Gimnaziji Kranj, bila je tudi dijakinja te šole. Lani so praznovali petdeseto obletnico mature. Poleg zgodovine je doštudirala sociologijo, s katero pa se poklicno ni ukvarjala. Pred kratkim je izšla nova knjiga Doktor Gregor Voglar, zdravnik na dvoru ruskega carja Petra I. Velikega, ki jo je uredil Juril Kurillo in v katero je prispevala zajetno poglavje ter predstavila Evropo v 17. stoletju in carja Petra I. Aleksejeviča Romanova oz. Petra Velikega.

Ukvarjala se je tudi s kvačkanjem in čipkami, kjer se je znanja in veščin naučila pri Modrih spominčicah pod vodstvom mojstrice Alenke Vrhovnik. Še letos je z izdelki sodelovala na skupinski razstavi na Čipkarskih dnevih v Železnikih. Kar pomni, pa je želela postati baletka, a ji žal to ni bilo dano. »Tako mi je šele Parkinsonova bolezen omogočila, da sem v okviru zmožnosti uresničila željo po plesu. Četudi noge niso zmogle vseh plesnih korakov, sem na to pozabila ...«