Kanalska dolina

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 2. julij 2019 / 21:12

Bil je dela prost dan in izkoristili smo ga za celodnevno kolesarjenje. Menim, da sta na Slovenskem najbolj ali pa zelo obljudeni dve progi: ob morju Parencana in pot od Jesenic do Kranjske Gore. Povsod je šla nekdaj železnica, danes pa kolesarji, rolerji in pešci.

Naša pot se je začela v Kranjski Gori in peljali smo se do Rezije. Tukaj sva se vozila že lani, tedaj je bila večdnevna tura, tokrat pa le za en dan. Janez se je žrtvoval in se peljal z avtom do Višarij, z Rokom pa sva imela približno dvajset kilometrov čudovitega spusta. Pot med hribi je izjemna. Kaj kmalu začutimo pridih primorskega podnebja, kot pri nas v Bovcu, in potem se ves čas prepletajo voda, avtocesta, navadna cesta, železnica in kolesarska pot. Gradnja železniških prog je bila v času naše skupne domovine Avstro-Ogrske enaka, torej so predori grajeni na enak način. Enaki so oboki, ali se voziš proti Pontebbi v Kanalski dolini ali pod Matavunom v Istri ali čez Valeto pri Portorožu. Časi se spreminjajo in z njimi dežele, meje nastajajo in izginjajo, potrebe ljudi se spreminjajo. Če je železnica včasih služila prevozu blaga in potnikov za vsakdanje potrebe, med katerimi je v začetku 20. stoletja že bila precej na visokem mestu tudi potreba po turizmu, potem je danes potreba po rekreaciji in aktivnem preživljanju prostega časa močno v ospredju. Pri Višarjah postane cesta del znane trase Alpe Adria, ki se začne v Salzburgu in nas vodi do Gradeža, in temu primerno se poveča število kolesarjev. Če bi ocenila na oko, bi rekla, da prevladujejo kolesarji v starosti nad 55 let, morda bolj nad šestdeset let. Več kot polovica med njimi ima električna kolesa, vsi imajo torbe z opremo. Nekateri prihajajo z Gradca, drugi iz Salzburga, bolj malo je takih enodnevnih kolesarjev, kot smo bili mi. Peljali smo se do Resiute, kjer je vstop v dolino Rezije. Rezije tokrat nismo obiskali, malo smo se še peljali po okoliških vaseh. Ker je kolesarjev tako veliko, so uredili poseben prevoz z avtobusom ali vlakom nazaj do Trbiža. Ob 17. uri naj bi šel avtobus s prikolico za kolesa nazaj in s tem naj bi se tudi mi peljali do Višarij, kjer nas je čakal avto. Na avtobusni postaji si ogledujemo vozni red, in mimo pripelje redni lokalni avtobus. Vprašamo šoferja, ali bi vzel še naša tri kolesa. Bil je mlajši, zakaj pa ne, pravi šofer, odpre prtljažnik in že smo bili na avtobusu. Tega vozniku ne bi bilo treba storiti, lahko bi počakali avtobus z ustrezno prikolico za kolesa, to pa je bila njegova dobra volja. Tako sta nam bili prihranjeni dve uri čakanja in pripeljali smo se nazaj pod Višarje.

Števec, ki meri število kolesarjev na tej poti, je od 10. ure dopoldan do petih popoldan naštel 850 kolesarjev. Torej več kot zanimiva pot za enodnevni ali večdnevni izlet, kjer boste občudovali naravo in čudo tehnike. In kadar so ob poti gozdne jagode, tedaj se mora človek malo ustaviti in jih nabrati kakšno pest … Ob poti jih je veliko.