Zasloni na dotik

Nekateri, predvsem nekoliko starejši ljudje, so bili ne dolgo nazaj prepričani, da se jim ne bo nikoli treba navajati na delo z zasloni na dotik. Tudi njihovi mobilni telefoni imajo še klasične tipke. Vendar če se poizkušamo izogniti novostim, sodobna tehnologija poišče nas. Nimamo namreč kaj dosti izbire, ko pri vhodnih vratih pozvoni poštar s pošiljko in nam ponudi v podpis napravo, na katero se je treba podpisati s prstom. Tudi v avtu, trgovini, na banki, v zdravstvenih domovih, na letališčih in še marsikje smo danes obkroženi z zasloni na dotik. Pri tem se pojavi tudi zanimiva dilema, ko po nekaterih prikazovalnikih lahko pišemo z neprevodnimi materiali, npr. z nohtom, pri drugih pa to ne deluje. Poštar vas bo seveda v tem primeru opozoril, da se na zaslon lahko podpišemo le s prstom.

Kar samo se postavlja vprašanje, kako delujejo zasloni na dotik oziroma kakšna tehnologija, ki je ne moremo videti, hkrati pa je bistvena za delovanje pametnih naprav, je v ozadju. Zakaj nekateri zasloni ne delujejo na dotik z neprevodnimi materiali in je potreben dotik npr. s prstom? Kako deluje tehnologija, ki je v zadnjih letih sprožila eksplozivno rast svetovnega trga vseh mogočih mobilnih in raznih drugih elektronskih naprav? Danes nam namreč ni dovolj tehnologija zaslona na dotik z enim prstom, temveč se srečujemo z zasloni, ki sprejemajo več dotikov prstov hkrati, oziroma s t. i. multitouch tehnologijo.

Zasloni na dotik so v splošnem opredeljeni z navidezno mrežo posameznih horizontalnih in vertikalnih linij, ki predstavlja koordinate točk na nekem zaslonu. Naloga računalnika je zaznati točne koordinate na zaslonu, kjer je nastal dotik. V sodobnem času nekatere tehnologije uporabljajo infrardečo svetlobo, nekatere ultrazvočne valove ali senzorje sil idr. Med najpogosteje uporabljenimi pa sta t. i. uporovna in kapacitivna tehnologija s svojimi najsodobnejšimi tehnološkimi izvedenkami. Vse imajo svoje prednosti in slabosti, vključno z velikostjo, natančnostjo, zanesljivostjo, trajnostjo, številom zaznanih dotikov in seveda stroški.

Uporovna tehnologija

Takšni zasloni na dotik so sestavljeni iz dveh električno prevodnih plasti tankih kovinskih filmov, ločenih z majhno zračno režo. Ko pritisnete na površino zaslona na dotik, se lista stisneta skupaj in vezje se zaključi, torej zaslon deluje tudi, če nanj pritisnemo z neprevodnim pisalom ali nohtom. Pri dekodiranju dotika računalniki uporabljajo relativno nezapletene algoritme. Slabosti uporovnih zaslonov na dotik sta pomanjkanje vhodne natančnosti in pomanjkanje splošne jasnosti zaslona.

Kapacitivna tehnologija

Kapacitivni zasloni na dotik so prevlečeni s prozorno prevodno folijo. Ko prst pride v stik s kapacitivnim zaslonom na dotik, uporabi prevodnost človeškega telesa. Elektrostatični kapacitivni zaslon na dotik se uporablja v številnih pametnih telefonih. Za razliko od uporovnih zaslonov na dotik so elektrostatični kapacitivni zasloni zelo odzivni, vendar ne delujejo na neprevodna pisala in ne delujejo pravilno, če so mokri.