Slovesnost na platoju Karavanke

Generalmajor Ladislav Lipič je na slovesnosti ob dnevu državnosti opozoril na pomen prelomnih dogodkov, ki so se pred osemindvajsetimi leti odvijali na platoju Karavanke.

Hrušica – V petek je Občina Jesenice na nekdanjem mejnem platoju Karavanke, kjer stoji spominsko obeležje v spomin na dogajanje v času osamosvojitvene vojne, pripravila osrednjo slovesnost ob dnevu državnosti. Ob praporih veteranskih združenj in kulturnem programu, v katerem so nastopili Pihalni orkester Jesenice - Kranjska Gora, pevski zbor veteranov vojne za Slovenijo in pevska skupina učiteljic Prežihove Mete, sta zbrane nagovorila jeseniški župan Blaž Račič in Predsednik zveze veteranov vojne za Slovenijo generalmajor Ladislav Lipič.

Kot je v uvodnem nagovoru povedal župan Račič, je dan državnosti eden najpomembnejših praznikov, saj se spominjamo upora: »Dvakrat smo se Slovenci uprli, dvakrat svetu sporočili, da se ne pustimo teptati. Pomembno pa je tudi sporočilo miru, saj danes, ko se v svetu širijo različne oblike nestrpnosti, pogosto pozabljamo, kaj pomeni vojna.«

Slavnostni govornik je bil predsednik združenja veteranov vojne za Slovenijo generalmajor Ladislav Lipič. Med drugim je dejal: »Osamosvojitev Slovenije je zgodovinski proces, v katerem so sodelovale številne generacije Slovenk in Slovencev, naša generacija pa je imela privilegij in čast, da je omogočila nastanek lastne in samostojne države. Veterani vojne za Slovenijo smo zaradi opisovanja zgodovine uporništva deležni očitkov in žalitev, češ da poveličujemo obdobja, ki z osamosvojitvijo nimajo nič skupnega. Omalovaževanje ali zanikanje kontinuitete je za razvoj nacionalne zavesti kratkovidno in žaljivo do tistih, ki so se skozi vso zgodovino trudili za narodovo samobitnost, ki mora biti nad vsemi svetovnimi nazori. Danes je čas, da se vprašamo, kaj lahko storimo, da bo država pravičnejša, prijaznejša, enakopravnejša. Bomo to dosegli sklonjenih glav? S tišino? Obkrožajo nas manipulacije, sovražni govor, populizem majhnih politikov in zaničevanje različnosti. Sovražni govor zavijamo v celofan svobode govora, soočamo se z ozemeljskimi apetiti sosednjih držav, ob katerih se ne moremo izogniti primerjavam z zahtevami drugih časov, za katere smo mislili, da so bili z zmago protifašističnih sil preseženi. Ob tem ne smemo biti tiho – ne doma in ne v Evropi.«