Kristina

Kristina je ena tistih, za katero so pacienti zmeraj rekli, da je rojena za poklic medicinske sestre. Četudi je imela slab dan, četudi ji je šlo v življenju marsikaj narobe, za bolnike je zmeraj našla prijazen nasmeh in toplo besedo. Tega mi sicer ni povedala sama, temveč ena od pacientk, ki me je napotila k njej.

Kristina se je upokojila šele pri sedeminšestdesetih. Imela je skoraj petdeset let delovne dobe, podobno kot zdravnik, pri katerem je delala od prvega dne zaposlitve naprej. Zelo dobro sta se ujela, čeprav je imel svoje muhe, med smehom pove sogovornica. Težko ga je bilo namreč prepričati, da so tudi tisti, ki pridejo le potarnat zaradi nepomembnih malenkosti, vredni vse pozornosti.

»A vsakokrat, ko je videl, da tiho in brezkompromisno vztrajam pri vratih, dokler ni obveljala moja, je bil tudi do pacientov, ki jim uradno ''nič ni bilo'', enako ustrežljiv kot do ostalih,« je začela pripovedovati svojo zanimivo zgodbo sogovornica.

Njen življenjski moto je: Nihče se ne rodi pameten, izkušnje so tiste, ki pomagajo, da narediš življenjsko fakulteto, na njej diplomiraš in postaneš modrejši.

Izkušnje, ki so brusile Kristino, niso bile lahke.

»Odraščala sem v veliki, precej pobožni družini. Otroci smo bili navajeni, da je oče glava, mama pa vrat, ki to glavo obrača. V naših odnosih ni bilo kakšne demokracije, prej diktatura, a tiste sorte, ki nam je pomagala, da smo lahko vpijali različne modrosti, četudi jih nismo zmeraj razumeli. Bilo je kar nekaj področij, o katerih se nismo pogovarjali. Recimo o spolnosti, o partnerstvu med moškim in žensko. Oče je nam, dekletom, povedal, da moramo izbrati poštenega in vernega fanta, mama pa je dodala, da je vzdržnost do poroke sama po sebi umevna. V podrobnosti o tem, kaj to poštenje pri moških pomeni, se nismo spuščali.

Za ilustracijo vam bom povedala zgodbico: moja starša sta silno želela, da bi hodila z nekim fantom iz vasi, ki je bil, po njunem, tega vreden. Njegovi starši so bili verni, bili so dejavni v cerkvi in tudi sicer so jih vaščani spoštovali. Ladko je bil prijeten fant, a le tedaj, ko so ga imeli na očeh odrasli. Nekoč me je spremljal domov in že za prvim vogalom me je hotel otipavati in poljubljati. Pa ne po ustih, veliko niže. Komaj sem se ga rešila! Ne morem vam povedati, kako je bil oče razočaran, ko sem trmasto vztrajala, da ga ne maram. ''Še žal ti bo!'' je grmel pri kosilu. Kdo ve, kaj bi rekel, če bi mu upala povedati, kaj je hotel početi z mano v zavetju noči?

Tudi pozneje, ko sem bila že srednješolka, sem, četudi neizkušena, hitro spoznala, da so tudi tako imenovani pošteni fantje zelo krvavi pod kožo. To sem sprejemala in razumela, ata pa je še naprej mislil, da so fantje, ki so se uvrstili na njegov seznam, do poroke brez spolnega nagona, na poročni noči pa jim ta čudežno udari na dan.

Za seboj sem imela že dve leti delovne dobe, stara sem bila 21 let, a pameti sem imela ravno toliko, da mi je bolj škodovala kot koristila. Glede na nekaj zelo skromnih izkušenj s fanti sem menila, da so vsi enaki: tako tisti, ki jih je moj ata zelo cenil, kot oni, ki jih ni maral. O ''podrobnostih'' se nisem mogla pogovoriti niti z mamo niti s starejšo sestro, ki je šla za nuno.

Potem sem spoznala Janija. Najprej me je uročil s svojo zunanjo lepoto. Bil pa je tudi zelo simpatičen, radoživ, rad se je smejal, igral je na harmoniko, imel je veliko prijateljev. Edini minus, ki sem ga našla na njem, je bil, da je bil bolj len za študij. Že tri leta je bil vpisan v prvi letnik in nič ni kazalo, da bo kdaj prilezel v drugega. Sprva je spoštoval mojo zahtevo, da ostanem do poroke nedolžna. Po dveh, treh mesecih pa je že začel raziskovati poti, ki bi vodile do končnega cilja. Zelo sem ga imela rada, zato sem mrzlično razmišljala, kaj naj storim, da se bova čim prej poročila. Najprej sem sprejela povabilo, da skupaj obiščeva njegove starše. Že v otroštvu sem se naučila peči in tudi kuhati, tako da sem brez težav naredila piškote, posute z orehi, ki sem jih potem prinesla za dobrodošlico. Jani je imel še dva starejša brata, ki pa sta bila že poročena in sta se bolj redko vračala pod domači krov. To se mi je zdelo precej čudno, saj smo pri nas prihajali domov vsako nedeljo, in to v polnem številu. Janijeva mama je bila tiha, skromna ženica, komaj kaj je govorila. Imela je povezano roko in tudi glavo. Izgovorila se je, da jo je pogrizel pes, da je še zmeraj v šoku. Ponudila sem se ji, da ji pomagam v kuhinji, pa mi ni dovolila.

Ko sva se vračala proti stanovanju, ki sem ga imela v mansardi zdravstvenega doma, je bil Jani tih in slabe volje. Preden sva se kot po navadi poslovila s poljubom, me je zagrabil in na vso moč stisnil k sebi.''Dovolj imam tvojega zajebavanja! A mi boš danes dala, al' se pa jebi!'' Skoraj bi me kap ob teh prostaških besedah! Fant, s katerim sem se v svoji domišljiji že poročila, sezidala hišico in mu rodila več otrok, bi me posilil! Ko sem začela iskati kljuko pri vratih, se mi je roka nekontrolirano tresla. Stekla sem k vhodu, a preden sem našla ključ, je že bil pri meni in me grobo pritisnil ob zid. ''A misliš, da me bodo polna jajca tiščala v nedogled?'' je siknil, ko me je zagrabil in pritisnil ob zid. Zdelo se mi je, da sanjam. Moj Jani mi govori vse te prostaške besede?! Upala sem, da me tlači nočna mora, a ni bilo tako. Začel me je gristi po rami, prsih in po trebuhu. Preden bi mi lahko kaj hudega storil, je na mojo veliko srečo prišla domov tudi družina, ki je prav tako kot jaz stanovala v zdravstvenem domu. O tem, da so mi takrat rešili ne le življenja, temveč tudi čast, jim nisem nikoli povedala. Morda pa so kaj slutili ... Kdo ve?

Potrebovala sem veliko čustvenega napora, da sem ga pustila. Ko je videl, da se ga bojim, me je hodil čakat pred ordinacijo, nadlegoval me je po telefonu, mi pisal umazana pisma. Maltretiranje je trajalo skoraj devet mesecev, potem pa je našel novo naivno žrtev in me je pustil pri miru. Naslednjih pet let sem živela v strahu, da bi se vrnil. Potem sem srečala dobrega fanta, se poročila in si ustvarila družino.

Po spletu okoliščin sva se čez kakšnih dvajset let z mojim zdravnikom zaradi koncesije preselila v kraj, v katerem je živel Jani s svojo družino. Nekoč je prišla v ambulanto stara, izmozgana ženska, ki mi je bila znana. Pogledala sem priimek. Janijeva mama! Bila je polna modric, manjkali so ji zobje, tudi njen zdravstveni karton je pričal, da se doma dogaja marsikaj. Ni me prepoznala, na srečo. V dno srca se mi je zasmilila, ko mi je med čakanjem na zdravnika, začela pripovedovati, kako jo je najprej tepel mož, sedaj pa jo tepe že sin. Jani. Ne le nje, tudi svojo ženo in otroke. Za trenutek je iztegnila dlan, da sem videla, da ji manjka mezinec. ''Jani je bil nekoč jezen, pa mi ga je odrezal,'' je komaj slišno zamrmrala. ''Zakaj ga ne prijavite policiji?'' sem jo vprašala. ''Katera mati pa prijavi svojega sina, lepo vas prosim?'' Tega stavka ne bom nikoli pozabila. Vedno bolj sem hvaležna Bogu, da mi je stal ob strani, ko sem Janiju obrnila hrbet!«