Medpredmetno povezovanje

Za boljšo šolo (22)

Eno od didaktičnih priporočil devetletke za boljše znanje učencev, zanimivejši in bolj ustvarjalen pouk in tudi za delno razbremenitev učencev zaradi velikega števila predmetov je tudi t. i. medpredmetno povezovanje. Bolj kot znanje posameznih predmetov postaja pomembno, da bi učenci znali povezovati vsebine več predmetov in tako pridobili neka celostna ter uporabna znanja. Ker so učni načrti narejeni za vsak predmet posebej, predmetov pa je v zadnjem triletju osnovne šole od 14 do 16, učenci velikokrat ne vedo, kaj početi s tako količino podatkov in zakaj se morajo vse to učiti. Povezovanja znanj različnih disciplin pa v šoli otroke lahko naučijo samo učitelji in ena od oblik sodobnega poučevanja je tudi medpredmetno povezovanje. Povezovanje predmetov lahko poteka vsaj na tri načine – na ravni vsebin, na ravni konceptov (medpredmetni pojmi, kot so sprememba, enakost, različnost, ponavljanje itd.) in na ravni medpredmetnih procesnih znanj (opazovanje, sodelovanje, primerjanje, vrednotenje itd.). Najpogostejša oblika medpredmetnega povezovanja je povezovanje učnih tem oziroma vsebin. Šole lahko pripravijo na določeno temo projektni dan ali celo projektni teden. Zelo hvaležne teme so npr. medpredmetna obravnava kulturne dediščine, praznikov, varovanja okolja in trajnostni razvoj, pri čemer se lahko med seboj povežejo prav vsi predmeti. S takšnim interdisciplinarnim dnem ali tednom bi lahko dosegli veliko trajnejša in bolj smiselna znanja, obenem pa bi ostalo več časa za ponavljanje in utrjevanje znanja, saj vseh teh vsebin ne bi bilo treba obravnavati pri vsakem predmetu posebej. Za zdaj se medpredmetnega povezovanja šole najpogosteje lotevajo pri načrtovanju dnevov dejavnosti, npr. kulturnega, naravoslovnega ali tehniškega dne.

Medpredmetno načrtovanje je za učitelje zelo zahteven proces, saj bi morali poznati učne načrte vseh predmetov, da bi lahko poiskali skupne cilje. Takšen pouk zahteva dobro sodelovanje in timsko delo učiteljev, kar je v naših razmerah, ko se pouk še vedno odvija v vsaki učilnici po svoje in je sodelovalna kultura še na dokaj nizki ravni, izredno zahteven cilj. Za uspešno medpredmetno povezovanje mora biti izpolnjenih kar nekaj pogojev, npr. fleksibilna organizacija pouka, to pomeni spremenjen urnik in dolžina šolskih ur, horizontalno in vertikalno usklajeni učni načrti, medpredmetno napisani učbeniki in delovni zvezki ter ustrezna strokovna in didaktična usposobljenost učiteljev. Tuje študije kažejo na številne pozitivne posledice medpredmetnega načrtovanja in poučevanja – v šolskih zbornicah je veliko ugodnejša delovna klima, poveča se sodelovalna kultura, učitelji so veliko bolj zadovoljni s svojim delom, pouk je bolj zanimiv in dosežki učencev so boljši. Izboljša se tudi komunikacija s starši.

Da bi v naših šolah v večji meri zaživelo medpredmetno povezovanje, pa je najpomembnejša neka osebna zavzetost in odločitev šolskih kolektivov, da je treba sodelovati, se medsebojno dogovarjati in usklajevati. Zelo pomembna je tudi naklonjenost spremembam in zavedanje, da današnji otroci potrebujejo drugačna znanja in spretnosti ter da je temeljna naloga šole gojiti sodelovalno kulturo na vseh ravneh – med zaposlenimi, z učenci pa tudi s starši. Takšno vizijo sodobne šole mora sistemsko zagotavljati in podpirati tudi šolsko ministrstvo, in sicer s tem, da spremlja kakovost dela po šolah.