V vasi brez prebivalca

Enajst let je že, kar je hribovito vasico Zala v Selški dolini zapustil zadnji prebivalec. Špehova domačija, poslednja v vasi le streljaj od Davče, od tedaj sameva, ni pa povsem propadla – po zaslugi sester, ki sta tam odraščali, in njunega nečaka. Pri Špehovih je še danes spominska plošča o ustanovitvi prve gorenjske brigade leta 1943, imeli pa so celo partizansko lekarno, ki je oskrbovala bolnico Franja.

Med vasema Potok in Davča leži majhna vasica Zala. Davča, ki velja za največjo slovensko vas po površini, je 24-krat večja od Zale, ki meri zgolj dober kvadratni kilometer in ima – nič prebivalcev. Tako je že vse od februarja 2008, ko je hribovsko vasico zapustil poslednji Zalar. Dokler je zmogel, je Mirko Derlink garal na domači kmetiji Pr' Špeh, na strminah na dobrih devetsto metrih nad morjem, nato pa je moral zaradi bolezni v dom starejših, dve leti za materjo Marijo. Ta je dočakala kar 102 leti, umrla je predlani, aprila lani pa še Mirko. Z možem Francem sta sicer imela štiri otroke, oba sinova sta že pokojna.

Čeprav je Zala že več kot desetletje brez stalnega prebivalca, pa domačija Pr' Špeh vseeno ni povsem propadla, kot smo se prepričali ob našem obisku. Po dobri uri vožnje iz Kranja do Selške doline, skozi Železnike in nato v smeri Davče ter skozi vas Potok smo se pripeljali do hribovite domačije pri Marenkovcu. Ta še sodi v Potok in je od Železnikov oddaljena 12 kilometrov. Tam se asfalt konča, naprej v Zalo je treba po makadamski gozdni poti, ki se konča po dobrem kilometru nekoliko nižje v dolini pri Špehovi domačiji, kjer nas je pričakala sestra zadnjega Zalarja, 78-letna Tončka Zupan z Loke pri Tržiču. Skupaj z enajst let mlajšo sestro Albinco Čemažar, ki se je omožila v sosednjo cerkljansko občino, v Novake, v pobočju nad rojstno hišo vsako leto zasadita vrt. Letos sta pozni, na domačiji sta bili prvič šele pred tremi tedni, saj je v Zali še nedolgo pred tem zasnežilo. Minuli petek, ko smo se napotili tja, smo Albinco žal zgrešili, se je pa zato rade volje razgovorila Tončka.

Le ena hišna številka

Špehova hiša ima hišno številko Zala 1. Druge pravzaprav ni, le na griču Kovk, nekaj minut hoda navkreber, od koder se odpira lep razgled proti Poreznu, Črni prsti, Ratitovcu in tudi Blegošu, še stoji propadajoča kamnita hiša. »Reklo se je na Kovk, ob hiši je bil tudi velik hlev, a so po prvi vojni stanovalci odšli,« je razložila Tončka. Nižje v grapi, pod Špehom, pa je bilo Pr' Mohorju, a ni od domačije ostalo nič. »Družina je po vojni odšla v Banat. Kmetijo so prodali, a je vse propadlo. So pa nižje v grapi imeli tudi mlin. Pod našo domačijo pa so imeli še eno hiško Pr' Bajt. Ko so se mladi poročili, so starši morali iz hiše – v bajto,« je pojasnila Tončka in dodala, da je bila tako že v času njenega odraščanja naseljena le njihova domačija. Zgovorni so tudi podatki republiškega statističnega urada: pred 150 leti je bilo v Zali 22 prebivalcev in vse do leta 1900 je bilo število približno enako, že deset let kasneje pa se je prepolovilo.

Špehova hiša nosi letnico 1848. »Starša sta jo v petdesetih letih v celoti prenovila.« Pred hišo se razrašča 120 let stara lipa z dvema vrhovoma, saj je vanjo udarila strela. Pogled pritegne tudi spominska plošča: tam je bila namreč 12. julija 1943 ustanovljena VII. udarna brigada Franceta Prešerna – prva gorenjska brigada. »Približno petsto borcev je bilo tu, šli so naprej na Primorsko,« je povedala Tončka. Pri njih je bila celo partizanska lekarna. »Bila je v jami pod hlevom. Ata je naredil veliko 'kišto', jo oblekel s slamo, da ni teklo vanjo, in čez nametal gnoj. Zdravila so nosili iz Krope, tu je bila postojanka za bolnico Franja.«

Lepo kljub garanju

Kmetija ima 28 hektarov površin, pretežno gozdnatih, ki segajo vse do vrha hriba Plestenjak. Travnikov in obdelovalne zemlje je ostalo za hektar in pol. Tončka se še dobro spomni, kako so kosili strme bregove, pridelovali žita, krompir in kako mučno je bilo v koših nositi pridelke k hiši – dokler niso dobili majhnega traktorja. »Kljub garanju nam je bilo lepo. Bili smo lepa družina.«

V kasnejših letih pa Špehovim ni prizanašalo. Tončka v prijetno topli kuhinji, ki jo je ogrel štedilnik na drva, na mizo razgrne črno-bele fotografije, ki jo ponesejo v stare čase. »Brat Mirko, ki je bil rojen leta 1946, bi se moral poročiti, a ni imel časa, tako je garal. Po očetovi smrti, umrl je leta 1997, v 90. letu, je ostal sam z mamo, ki je v Zalo prišla od Marenkovca.« Starejši brat Jože, ki se je oženil k Posečniku v Martinj Vrh, se je leta 1996 smrtno ponesrečil v gozdu. Njegov sin Miran Derlink danes ob pomoči tete Albince in njenega sina Darka, ki se prav tako ukvarja z lesom, skrbi za Špehove gozdove. Travniki se pa zaraščajo, odkar se je sosed, Ocvirkov iz Potoka, pred petimi leti ponesrečil, je razložila Tončka.

Povedala je tudi, da je njen oče hodil po vojni v službo, po gozdovih je sekal les, kasneje jih je preživljal s kuhanjem kope. »Sicer pa je znal delati vse: grablje, okna, vozove, pletel je koše in košare, popravljal je čevlje ... Vso hrano in žita so se pridelala doma, celo lan so sejali. Imeli smo tudi dve kravi, pujsa, nekaj kokoši in ovce.« V »hiši«, ob stari krušni peči, Tončka pokaže klobčiče volne, ki jo je napredla mama, ter peharje, ki sta jih spletla oče in mlajši brat. Hiše se je držalo gospodarsko poslopje, kjer je še danes precej starega kmečkega orodja in pripomočkov, med drugim mlatilnica, slamoreznica, plug ..., spodaj je bil hlev. V bližnjem kozolcu so skladovnice drv, ki jih je nasekal še Tončkin oče, ter sani, ki jih je izdelal, da je pozimi v dolino dostavljal hlode. Včasih je nanje posedel tudi otroke, ki so obiskovali šolo na Zalem Logu, približno uro hoda stran, nazaj pa še pol več.

Ko je hiša prazna ...

Pot do Špehovih je nekoč vodila s Kovka navzdol in naprej v grapo proti Davčo. »Mimogrede si bil tam. Danes pot ni več prevozna, peš bi se pa še prišlo v Davčo,« je dejala Tončka. Kljub odročnosti občasno še kdo pride v Zalo. »Mimo se pripodijo celo Nemci na motorjih, zasledim pa tudi druge turiste, lovce, planince.«

Tončka ne skriva, da ji je hudo, ko pride na prazno rojstno domačijo. Zaveda se, da je malo verjetno, da bi se kdo od svojcev želel naseliti tja. »Saj nimaš več kaj delati na tej kmetiji, razen obdelovati 'zevnik', ki ga imava s sestro tam gori in je zaradi divjadi tudi ograjen. Poleg tega je tu skoraj sedem mesecev zima, že dostop je problematičen. A dokler bomo s sestro in nečakom pri moči, bomo skrbeli za hišo in grebli po zemlji. Vesela sem, da se sorodniki dobro razumemo, večkrat smo se v Zali zbrali tudi na pikniku.«

Sestri sicer čez poletje običajno prideta vrt še nekajkrat oplet, jeseni pa pridelek pospravita. Tončka pove, da je veliko boljši kot na njenem vrtu v Loki pri Tržiču. »Sem so stoletja s košem nosili gnoj. Zemlja je tako dobra, da v trgovini še za rožice ni take.«