Drevesa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. maj 2019 / 16:57

»Pred tisočletji je skoraj vso Evropo preraščal gozd – in če ne bi bilo ljudi, bi bilo še danes tako. Naši predniki so postopoma krčili prastare gozdove, da bi pridobili obdelovalne površine. Podobno so počeli tudi na drugih koncih sveta. Danes drevesa rastejo samo še tam, kjer jim to dovolijo ljudje. Toda če bi jih nekega dne nehali omejevati, bi se rade volje vrnila na svoja stara mesta. Drevesa imajo nedvomno močan gon po preživetju. Le dolgo pred prihodom ljudi so na Zemlji zmagala v bitki z drugimi rastlinami. Po vsem svetu so zasedla najboljša mesta, zaradi česar so se morale druge vrste zadovoljiti z mestom pod njihovim vejevjem ali na ozemljih, ki so bila za gozdove prehladna ali presuha. Drevesa bi brez težav opravila tudi z našim krompirjem, pšenico, travo, betonom in asfaltom. Toda ljudje polja škropijo s sredstvi proti plevelu, drevesom ne dovolijo rasti na tratah in iz rež v pločnikih pulijo mlade rastline. Kaj bi se zgodilo, de bi drevesom vrnili njihovo svobodo? Predstavo o tem dobimo, de si ogledamo ruševine templja Ta Prohm v Kambodži. Zgradili so ga leta 1186, v zlatih časih Kmerskega imperija. Njihova prestolnica, Angkor, je bila tedaj največje mesto na svetu. Znanstveniki ocenjujejo, da je merila več kot tisoč kvadratnih kilometrov, kar je velikost kar petih današnjih Ljubljan. A v 15. stoletju je imperij padel in čudoviti templji so ostali prepuščeni sami sebi. Drevesa so se tedaj začela počasi razraščati na nekdanja ozemlja. Ko se je tik pred koncem 20. stoletja končno spet pojavila skrb za propadle templje, so kamniti zidovi že postali del pragozda. Večino templjev so obnovili in jim povrnili nekdanji videz. Starodavna drevesa, ki so z ogromnimi koreninami prepletla ruševine Ta Prohma, pa so bila tako slikovita, da se jih niso dotikali. Danes to mesto obiskujejo trume turistov z vsega sveta. Večino bolj od zgodovine templjev zanima dejstvo, da so prav tu posneli film Lara Croft: Tomb Raider. A ne glede na to, kaj ljudi prižene med te ruševine sredi pragozda, ena stvar osupne čisto vse: moč narave. Kdo ve, ali čez tisoč let ne bodo tako videti tudi New York, Pariz ali Peking?« (Str. 32)

To je le eno od 34 poglavij iz te čudovite poljske knjige. Ki ni le slikanica za otroke; s svojo lepoto privlači tudi odrasle in spodbuja k razmišljanju o našem sobivanju z drevesi. Ta so bila na planetu že pred nami in bodo verjetno še za nami …