Jakobova pot

Vsi poznate znameniti Camino, romarsko pot, ki vodi po Severni Španiji. Človek bi se vprašal, kakšno zadoščenje dobi romar, ko pride po mesecu dni hoje na cilj. Mnogi pot še podaljšajo do rta Fenistera, prav do konca sveta. Morda je še poglavitnejše vprašanje, zakaj se sploh človek poda na pot. Pot obiskujejo mladi in stari, verni in popolni ateisti, celo hudi nasprotniki cerkve in religije. Čemu torej? Morda kar tako, za hobi, rekreacijo, samodokazovanje, kot obljuba, ker ne veš več, kaj bi in kam bi šel? Ob vsem blagostanju, ki danes vlada, človek morda bolj kot kdaj koli prej išče nekaj več. Nekaj, kar presega zaslužek, mesenost, dokazovanje, imetje. Še sami ne vemo dobro.

Po celi Evropi so speljane romarske poti, ki vodijo proti Galiciji, kjer se potem znameniti Camino začne. Tudi čez Slovenijo vodijo tri veje Jakobove poti, na katero se lahko podate peš ali s kolesom. Glavno deblo Jakobove poti vodi od Brežic preko Gorjancev in Stične do Ljubljane, od tam pa do Postojne čez Kras v Trst. Na to deblo so priključili še dve veji, gorenjsko vejo, ki gre od Ljubljane preko Škofje Loke, Bleda, doline Radovne in Mojstrane do Višarij. Tretja veja vodi od mejnega prehoda Kobilje na meji z Madžarsko preko Dobrovnika po panonskih vaseh do Ljutomera. Od tam preko Slovenskih goric čez Jeruzalem v Ormož in na Ptuj. Preko Ptujske Gore v dolino Dravinje, mimo Boča v Poljčane do Žičke kartuzije in Vojnika do Šmartnega v Galicijo. Potem pa na Polzelo do Vranskega in čez Tuhinjsko dolino v Kamnik. Od tu je le še malo do Ljubljane in preplet Jakobovih poti je sklenjen.

Tri birmance sva peljala po štajerski veji Jakobove poti. Pot je zelo dobro označena z nalepkami rumene Jakobove školjke s kolesom v sredini. Nalepke so nameščene na prometnih znakih ob razpotjih in z lahkoto jim slediš. Pot je speljana po malo prometnih poteh med samotnimi kraji in naselji, po vinskih cestah med vinogradi, po dolinah in odročnih krajih. Ves čas lahko spremljamo cerkve in druga znamenja svetega Jakoba, ki jih je v Sloveniji več kot šestdeset. Otroci zmorejo marsikaj, če so le motivirani. Meni zadošča pot. Bolj, kot je odročna, lepša je. Prvič sem se vozila po dolini Dravinje, kjer se je ves čas prikazoval Boč. Pravijo mu štajerski Triglav. Zelo lepa je bila tudi dolina svetega Janeza, kjer je Žička kartuzija. Kako dobro so pred davnimi stoletji vedeli, kje je mir, kje je odmaknjeno od glavnih prometnih poti, in tam so postavili samostane. Prav zdaj je najlepši čas za kolesarjenje, ker ni prevroče, vse je zeleno, ves čas lahko poslušamo ptičje petje. Ko postanejo otroci naveličani, potrebujejo počitek in hrano. Nekje ob 17. uri smo začeli pogledovati, kje bi spali. Prenočišč je ob poti dovolj in nič nismo vnaprej rezervirali. Obstaja priročen kolesarski in peš vodnik po slovenskem Caminu.

Predno se podate v Španijo, prehodite ali prekolesarite naše poti. So izjemno lepe, kot je lepa vsa Slovenija, vendar imajo tudi veliko vzponov.