Živim tukaj in sedaj

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Gorazd Dominko, Gorenjec s prepoznavnim radijskim glasom in televizijsko pojavo, se je pred časom soočil z resno boleznijo. Zbolel je za rakom na modih. Čeprav je razmišljal o smrti, je čutil, da še ni prišel njegov čas.

Gorazdova pot radijskega napovedovalca in novinarja se je vseskozi prepletala s pisanjem za različne znane slovenske revije in časopise. Na začetku se je kalil tudi na Radiu Kranj, a želja, da bi postal 'del tima, ki z radijskimi valovi pokriva celotno Slovenijo, je bila premočna, da bi jo lahko prezrl'. Tako je Gorazd nadaljeval svojo kariero na Valu 202, se v dobrih desetih letih na Televiziji Slovenija do danes preizkusil v vlogi vodje projektov kot novinar in televizijski voditelj. Pravi izziv so mu vedno predstavljale resnejše novinarske teme, ker pa je najprestižnejši glasbeni festival v Evropi njegova velika strast, verjetno ni naključje, da so mu pred šestimi leti zaupali scenarij za filme o zgodovini evrovizijske popevke, dve leti kasneje pa vodenje Eme in reportažo z Eurosonga v Helsinkih: Eurosong po Eurosongu.

Potem mu je življenje pripravilo presenečenje. Zbolel je za rakom na modih. Večina nas je za njegovo bolezen izvedela skozi njegove kolumne v eni najbolj znanih slovenskih ženskih revij, kjer je Gorazd nazorno, brez dlake na jeziku spregovoril o bolezni, spolnih organih ali njihovi izgubi, o stranskih učinkih, ki jih prinaša kemoterapija.

»Nikoli nisem želel z boleznijo služiti, le preživeti, če se mi je že zgodila. Niti nisem hotel na ta račun graditi kariere, kar so mi nekateri kasneje očitali.«

Se je bolezen zgodila čez noč?

»Stvar se je dogajala dlje in bila verjetno psihosomatska. Imel sem previsoke želje, neizživete poslovne in ljubezenske cilje in kup zamer. Nekje je moralo zavreti, žal v modih in se kasneje razširilo na bezgavke. (Smeh) A stvar je bila resna, saj je bilo ocenjeno, da sem v tretjem stadiju. 28. oktobra letos je minilo leto, odkar so mi odstranili levi testis. Sledila je kemoterapija in dolgotrajno okrevanje, obiskoval sem tudi bioenergetika Braneta Skubica, ki mi je pomagal sestavljati krvno sliko, mi pomagal pri postavljanju na noge – zmagovalna kombinacija uradne in alternativne medicine.«

O čem si potem razmišljal, ko si diagnozo, reciva, prespal?

»Da je čas, da se začnem imeti rad, opustim previsoke cilje in začnem živeti vsako sekundo posebej. Da se umirim, da neham hiteti živeti. A to je bil kar proces. Takoj po operaciji in pred zdravljenjem na Onkološkem inštitutu v Ljubljani pa sem se moral odpraviti v svet, si privoščil prekrokane noči in slabost po njih. Kot da bi bil vedel, da se moram nanje navaditi, saj jih je bilo kasneje toliko, da sem misel na alkohol skorajda opustil.« (Smeh)

Kakšna je bila tvoja izkušnja z zdravniki?

»Osebje na Onkološkem je bilo z menoj prizanesljivo. Ne vem, je šlo za dejstvo, da o njih tedensko poročam v kolumni ali za pristen odnos, ki ga je deležen sleherni bolnik. Vsekakor je bila onkologinja Breda Škrbinec moja nadomestna mama in se je trudila z mojimi stranskimi učinki oziroma da bi jih bilo čim manj. Prav tako medicinski bratje, pa sestre - nekatere so celo znale skuhati pravo turško kavo. Znali so se tudi pošaliti in mi prinesti 'škaf', ko sem ga potreboval.«

Si imel kdaj občutek, kot da te na cesti vsi gledajo? Verjetno so bile in so reakcije ljudi na tvojo bolezen različne.

»Bil sem brez las, obrvi in trepalnic. Predvsem je bilo težko, ko so me prijatelji spoznali šele, ko sem povedal nekaj stavkov. Glas je bilo tisto orodje, ki me je na srečo izdajalo. Bolezen je bila odlično sito za ločevanje plev od zrnja, čeprav razumem, da ljudje ne vedo vedno, kako pravilno reagirati, ko izvejo, da je nekdo resneje bolan. Tudi Helena Blagne se mi je recimo opravičila, saj je bila v dilemi, kaj naj sploh reče. In zadostuje že priznanje, da si bil tisti trenutek pač izgubljen in nisi znal, razumel - kar ni nič hudega, sva bila na istem.«

Kako danes gledaš na svojo prebolelo, premagano bolezen?

»Je res premagana? Seveda upam, da se ne bo ponovila, zato so tu tudi preventivni pregledi vsakih nekaj mesecev, slikanja, punkcije. In če kaj, si želim, da mi ne bi bilo treba ponoviti epizod s kemijo. Trkam na les in ne razmišljam o jutri. Živim tukaj in sedaj.«

In živiš kaj drugače kot pred boleznijo?

»Zanimivo je, da nisem opustil starih navad, zagotovo pa je življenje dobilo smisel, včasih se mi je namreč na trenutke zdelo samoumevno. Obljube, kaj bo drugače ali bolje, pa so tako ali tako 'prdec v veter'. Seveda si v osemdesetih dneh želim prepotovati svet, a denarja ni na zalogi … No, časa za negodovanje ni. Je pa zanimivo, da mora človek že pošteno 'vonjati ciprese', da ga ljudje opazijo, in hvala Bogu, mi dela ne primanjkuje. Najemajo me za vodenje tega ali onega dogodka. In niso razočarani, kar je znak, da sem na pravi poti. Da znam in zmorem, da živim.«