Misijonar v Kijevu, še prej na Uralu

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 29. januar 2009 / 06:00

V Argentini rojen lazarist Tomaž Mavrič, ki ga po materi, rojeni na Suhi pri Škofji Loki, lahko štejemo tudi za Škofjeločana, je že deset let misijonar na mrzlem in revnem vzhodu Evrope. Misijonar si je želel postati že od malega, le kraj delovanja si je predstavljal povsem drugje.

Lazarist Tomaž Mavrič, ki deluje med zapuščenimi in ubogimi v Kijevu, je bil rojen v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu, njegove korenine pa segajo tudi na Suho pri Škofji Loki, kjer je bila rojena njegova mama (oče je bil Ljubljančan). Še danes se zelo rad vrača na Suho, kjer je leta 1983 prejel mašniško posvečenje, lani poleti pa je tam obhajal srebrno mašo. Že kot otrok si je želel postati duhovnik misijonar. To željo je začel živeti leta 1997 v Nižnjem Tagilu v Sibiriji, zadnja štiri leta pa deluje v Kijevu, trimilijonskem mestu, kjer se prepleteta bogastvo na eni strani in revščina na drugi. »Že sama prisotnost ljudem pomeni veliko,« o svojem misijonarskem poslanstvu skromno pravi Tomaž.

Kijev, mesto kontrastov

Kijev je, kot pravi, mesto kontrastov. Na eni strani v mestnem jedru v oči bode veliko bogastvo, najnovejši modeli avtomobilov, novi objekti, medtem ko je le streljaj od centra na ulicah veliko brezdomcev: »Po ocenah naj bi bilo v Ukrajini na cestah 200 tisoč otrok, samo v Kijevu naj bi jih bilo nekaj tisoč. Nekaj tisoč je odraslih brezdomcev. Srečujemo jih vsak dan; so predvsem na železniški postaji, v parkih, revnih četrtih. Spomnim se invalidnega brezdomca Petra, ki je bil na vozičku. Zbolel je, se grozno zanemaril, vse je 'opravil' na vozičku, okrog njega se je širil grozen smrad, bil je brez prstov, imel je odprte rane, kjer so se redili črvi. Umili smo ga, obvezali njegove rane. To je dejansko zgodba, ki se je lepo končala. Ker je bil očiščen, so ga sprejeli v bolnišnico, mu pomagali in ga pozdravili. Zdaj živi za Kijevom, v centru za brezdomce.« V Ukrajini se poleg brezdomstva soočajo tudi z drugimi problemi: alkoholom, drogami, aidsom, tuberkulozo, brezposelnostjo, velikim številom splavov … »Ukrajina je po številu splavov med prvimi na svetu. Temu problemu bi bilo treba nameniti več pozornosti in nosečnicam nuditi potrebno pomoč,« opozarja Tomaž.

Ljudem na robu družbe v Kijevu pomagajo preko Konference sv. Vincencija Pavelskega, ki je razširjena po številnih državah in ima okrog 800 tisoč članov. »Naša konferenca šteje od 10 do 15 članov. Počasi razvijamo delo z ubogimi, za uboge. Po najboljših močeh skušamo pomagati otrokom, okuženim z aidsom, brezdomcem, bolnikom, revnim družinam ... Pomoči potrebnih je v Kijevu res veliko,« pove Tomaž in doda, da se stanje počasi izboljšuje. V zadnjem času je namreč država začela kazati precej več posluha za problem brezdomstva kot v preteklosti. »Sedanji predsednik si je postavil nalogo, da bo izboljšal razmere. Sam je povedal oceno števila otrok, ki živijo na ulicah, in javnost opozoril na ta problem. Prej uradnih podatkov ni bilo, vlada teh težav prej ni priznavala. Treba je najti način, kako rešiti težave in zbrati sredstva. Misijonarji bi se morali še bolj povezati z državnimi in drugimi nedržavnimi organizacijami in se skupno boriti proti temu.« Tomaž meni, da bi v borbi proti revščini aktivneje morali sodelovati tudi domačini. »Počasi iščemo možnosti, željo imamo izvesti nekaj projektov. Trenutno načrtujemo, da bi na jugu Ukrajine, v pristaniškem mestu Odesa, odprli središče, kjer bo župnija, hišo za noviciat in socialni center. Potrebno bo veliko sredstev, tu bi morda lahko pomagali tudi domačini.«

In kakšen je poleg pomoči ubogim še namen misijona v Kijevu? »V hiši, ki smo jo blagoslovili leta 2005 in poimenovali Božji dar, stanujejo bogoslovci in do nedavnega smo tu imeli tudi noviciat, torej je to tudi vzgojna hiša. Ker tu stanuje naš predstojnik za vse tukajšnje področje, je hiša prostor srečanj raznih posameznikov in skupin sobratov za skupno načrtovanje dela v vice-provinci. Prav tako delamo na tem, da bi se tu počasi razvila župnija. V hišni kapeli, ki bo kmalu odprta za zunanje obiskovalce, imamo vsak dan mašo, ob nedeljah prihaja nekaj domačinov in študentov iz drugih krajev in držav,« je pojasnil.

Rusi na začetku nezaupljivi

Kijev je po Tomaževih besedah v primerjavi z Rusijo, kjer je kot misijonar služil med letoma 1997 in 2001, dosti bolj svobodno okolje: »Katoličanov v Ukrajini ne zapostavljajo in tako imamo pri delu dokaj odprte poti. Ne zdi se mi, da bi nas omejevali. Možnost sodelovanja z državo je večja, prav tako povezovanje z raznimi verskimi skupinami, organizacijami. V Rusiji so pravoslavni verniki večinski in ti pripadajo moskovskemu patriarhatu, v Ukrajini pa je pravoslavna cerkev razdeljena v tri patriarhate: moskovski patriarhat, kijevski patriarhat in avtokefalna cerkev. Tudi zato, ker ne prevladuje ena pravoslavna cerkev, ki bi bila daleč večinska, je Ukrajina bolj odprta.« V Rusiji je bilo tako njihovo delovanje veliko bolj omejeno, večkrat je bilo čutiti tudi nezaupanje, češ kakšne interese imajo, ko pomagajo ubogim, poleg tega, da jih želijo privabiti v katoliško cerkev.

»Na začetku je bilo med domačini čutiti nekaj bojazni in nezaupljivosti, kar nekaj časa je trajalo, preden so nas povabili domov. S sobratom Matejem s Poljskega sva v Nižnij Tagil na Ural prišla leta 1997, torej le nekaj let po padcu Sovjetske zveze. V tem mestu so in še vedno izdelujejo orožje. Bilo je precej zaprto, tujci niso smeli vanj, domačini pa so morali imeti posebna dovoljenja. Takrat je bilo tako tam malo tujcev. Pred našim prihodom je tja dokaj pogosto prihajal duhovnik iz drugega mesta,« se danes spominja Tomaž. S sobratom Matejem sta se na začetku sporazumevala kar s kretnjami, saj nista znala istih jezikov. Je pa lazarist s Poljskega znal nekaj ruščine, zato sta veliko lažje vzpostavila stik s tamkajšnjimi domačini. Tomaža je kasneje ruščine učila ruska študentka, sporazumevali pa so se v angleščini.

Biti tam za ljudi

Tomaž pravi, da je bilo njegovo poslanstvo na Uralu predvsem navzočnost, biti tam za ljudi. Tam je bilo kar nekaj katoličanov, ki so jih skušali povezati med seboj. »Naša hiša je imela 'odprta vrata', tako da smo lahko bili na razpolago vsem, ne glede na veroizpoved, narodnost. V štirih letih mojega služenja smo odkrivali potrebe ljudi in začeli razvijati tudi delo z ubogimi. Leta 2000 so v Nižnij Tagil prišle štiri sestre usmiljenke iz Slovaške, ki so intenzivno delale tako z ubogimi, bolnimi, z otroki …«

V rosnih letih si je sicer zamišljal, kako bo kot misijonar deloval v krajih, kjer vlada najbolj skrajna revščina, na območjih, kamor človek še ni stopil … Predstavljal si je Amazonijo … »Ko sem se odločil, da bom šel v misijone in zaprosil predstojnika, sem mislil, da me bodo poslali v kakšno angleško ali špansko govorečo državo, morda v Afriko ali Južno in Srednjo Ameriko. Predlog pa je bil povsem tretji: Sibirija. Tam so takrat odpirali nov misijon,« pripoveduje Tomaž, ki je kljub temu, da je bil to zanj povsem nov svet, z velikim veseljem sprejel poslanstvo.

Že kot otrok se je igral mašnika

Želja, da bi bil misijonar, ga je spremljala že od otroštva. V Argentini je naredil osnovno šolo, po petem razredu pa se je odločil, da bo šel v Baragovo misijonišče, ki so ga vodili lazaristi. Še dobro se spominja, kako so tja prihajali na obisk misijonarji od vsepovsod ter s kakšnim zanimanjem so poslušali zgodbe o njihovem delu, gledali fotografije in diapozitive. Zagotovo je bila tudi to ena od spodbud za odločitev za duhovniški poklic. Številni fantje, ki so bili v tem zavodu, so kasneje postali duhovniki oz. misijonarji, med njimi Pedro Opeka, Jože Bokalič, Jaka Barle, Jože Adamič, Branko Jan, Tone Burja … »Prvi spomin, povezan z duhovništvom, je, da sem se kot otrok igral mašnika. Mama mi je sešila plašč, imel sem kozarec z vodo, stric je bil duhovnik in mi je priskrbel hostije. Tako sem doma maševal, drugi pa so morali poslušati. Na skavtskem taboru, kamor me je vzel stric, sem učiteljice postavljal v vrsto in jih spovedoval, pa tudi druge. S tem se 'rasel' gor,« se danes spominja Tomaž.

Gimnazijo je naredil v Argentini, odločitev za duhovniški poklic pa ga je pripeljala nazaj v domovino njegovih staršev – nekdanjo Jugoslavijo. Najprej je vstopil v noviciat v Beogradu, ves čas študija na teološki fakulteti pa je prebil v Ljubljani. Po novi maši, ki jo je leta 1983 daroval na Suhi pri Škofji Loki, se je po sedmih letih znova vrnil v Argentino. Njegova duhovniška pot se je nadaljevala v slovenski župniji v Torontu, kjer je služil deset let. Potem se je za tri leta vrnil v Slovenijo ter deloval v Šentjakobu ob Savi in v Celju. Pot ga je nato leta 1997 vodila na mrzel vzhod, v Sibirijo, kjer je začel živeti idejo o duhovniku-misijonarju.

Pri svojem poslanstvu ugotavlja, da imajo Slovenci zelo veliko posluha za stisko drugih, da so zelo radodarni pri akcijah in nabirkah za misijone. Zelo vesel je, da skupina mladih iz Slovenije preko Mic-a tudi v Ukrajini v zadnjih letih pripravlja poletni oratorij za otroke iz revnih družin in obenem spoznava tudi delo misijonarjev.