Še vedno ustvarja ponoči

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 15. december 2011 / 06:00

Jan Plestenjak se s predbožičnim koncertom vrača v Škofjo Loko. 17. decembra bo ob 20. uri skupaj z gosti, triom Quartet, nastopil v športni dvorani Trata v Škofji Loki.

Jan Plestenjak je eden redkih izvajalcev na slovenski glasbeni sceni, ki kljub dolgi karieri z vsakim novim albumom ali koncertom dokaže, da je iz 'pravega testa'. Kot kitarista in nasploh glasbenika ga odlikuje izreden perfekcionizem. Do letos je izdal deset albumov, ima ogromno uspešnic, razprodani koncerti pa samo še potrjujejo njegovo priljubljenost. To kažeta tudi njegovi zadnji pesmi Punca in Ona sanja o Ljubljani, na začetku prihodnjega leta pa lahko pričakujemo dva zanimiva dueta, česar se Jan še posebej veseli.

Na slovenski glasbeni sceni ste že več kot petnajst let. Kako vidite sebe? Ste glasbenik, umetnik, se sploh štejete za zvezdnika?

»Za kaj štejem samega sebe, je pravzaprav popolnoma nepomembno. Vedno ti daje oznake publika ali kakršnokoli občinstvo. Verjetno pa vsa ta leta ljudje ne hodijo na moje koncerte, ker bi jim tam predaval o borzi.«

Osebno mislim, da vam kar dobro uspeva ločevanje zasebnega od javnega življenja. Kakšen poseben recept?

»Prav nobenega ni. Verjetno so mediji malo 'razvajeni' od ljudi, ki si tako neznansko želijo biti izpostavljeni in slavni, da so za to pripravljeni kazati svoje zobne ščetke, spodnjice in posteljnino. Meni se zdi, da bi bilo kaj takega žaljivo do publike, poleg tega pa s takim razkazovanjem ne razkrivaš svoje osebnosti, temveč se razgališ skozi avtorsko ustvarjanje.«

Raje nastopate na velikih koncertnih odrih ali malih, v klubih?

»Seveda je poseben občutek, ko pod odrom prepeva štiri tisoč ljudi, ki so te počastili s tem, da so tam. Kot glasbenik pa lažje pričaraš različne odtenke interpretacije v manjših prostorih. Vsako prizorišče zahteva drugačen izvajalčev pristop.«

Si kdaj privoščite kakšno posebno zahtevo za zaodrje, razen garderobe?

»Menda veljam za zahtevnega. Čeprav tega ne razumem najbolje. Zdi se mi normalno, da v garderobi ni mraz, da je čisto, da imam svoj WC in nekaj vode. Po koncertu organizator mora zagotoviti hotel, ker imam navado, da rad podoživim mesto, v katerem sem tudi naslednji dan. To se mi zdi osnova gostoljubja. Pri nas je včasih zapuščina 'veselica' pristopa organizatorjev še kar prisotna, čeprav že nekaj let pri meni take stvari 'štimajo'.«

Kako se počuti človek, ki vsakič znova pod oder privabi ogromno število žensk? Pišete pesmi zanje, morda le za svojo dušo, pa so tako iskrene, da se dotaknejo največkrat ravno ženskega spola?

»Zanimivo je, da je mojo zadnjo pesem Ona sanja o Ljubljani pohvalilo več moških kot žensk. Ko pišem pesmi, mi je pomembno kot ustvarjalcu, da odslikam življenjske situacije ali stanja z besedami, ki bi jih marsikdo med poslušalci povedal sam, pa nima priložnosti ali si ne upa. Moji pogledi in občutja se pravzaprav ne razlikujejo od pogledov in občutij drugih ljudi. Razlika je samo v tem, da sem glasbenik in pesnik in jih zajamem v pesem.«

Velikokrat vas ženske na koncertih gledajo kot lomilca ženskih src – v pozitivnem smislu in z nekaterimi pesmimi vam dejansko uspe, da dekleta pod odrom zapojejo z vami, potočijo celo kakšno solzo. Gledate na to kot na kompliment vam ali pesmi ali gre pač prvo z drugim?

»Vedno je izvajalec celota. Od petja, igranja do videza in prezence. Če se vse to uskladi, deluje na publiko. Seveda je vse to brez prave pesmi zaman. Dolga leta nastopanj in ustvarjanja so me pripeljala do tega, da na mojih koncertih publika poje z mano več kot dvajset pesmi, in če včasih pozabim besedilo lahko prisluhnem njim, pa sem spet notri. Imam veliko srečo, da se je toliko mojih pesmi dotaknilo ljudi.«

Vas kdaj kdo primerja po šarmu in nastopu recimo z Oliverjem Dragojevičem ali pa morda kakšnim drugim pevcem?

»Oliver je moj dober prijatelj in nenadkriljiv pevec, interpret. Nekoč, ko mi je v avtu vrtel pesmi za svoj novi album, me je vprašal, kako se mi zdi. V šali sem mu rekel, da mi gre na živce. Vprašal me je, zakaj, in moj odgovor se je glasil: Ker pri tebi, ko odpreš usta, vse zveni dobro. Kar je pri meni zelo pomembno - in tega se zavedam, pa tudi skrbno gojim, je avtorstvo. Mnogi dobri pevci imajo namreč hude probleme, kje najti lepe pesmi, jaz jih napišem pač sam.«

Če vas spomin ponese nazaj, v vaše začetke, kaj vam najprej pade na pamet? Kakšen hudomušen dogodek?

»Spominjam se, kako sem igral v nekem barčku za pet ljudi, od katerih sta dva igrala pikado med mojim petjem.«

Nekoč ste rekli, da ustvarjate ponoči. To še drži?

»Skoraj vedno. Ko se življenje umiri, se sprosti domišljija.«

Vas je petje vedno veselilo ali ste kot otrok razmišljali o drugih stvareh?

»Verjetno mi je bilo usojeno, da bom nekakšen ustvarjalec. Odraščal sem v Škofji Loki, ki je s svojo zgodovino idealno mesto za razburjanje mulčkove domišljije z gradom, reko in starim mestnim jedrom. Kot otrok sem najprej veliko risal, potem pa me je zapeljalo v glasbo.«

Kaj menite o mladih glasbenikih, katerih zvezde pri nas zasijejo čez noč?

»Najprej je seveda super. Naenkrat se jim na polno 'dogaja' in taka pozornost mlademu človeku zelo godi. Potem pa so postavljeni na nekakšen piedestal, ki pa mu je težko biti kos. Publika lažje prežveči dobro uležan zrezek kot pravkar odrezan. Jaz sem garal dvanajst let, preden sem prišel na velike odre. Ko sem bil tam, sem bil pripravljen, saj so ljudje takrat že poznali vsaj deset mojih pesmi in jim na koncertu ni bilo dolgčas. Prihajali so znova in znova. Če pa stopiš na tak oder z eno pesmijo, ki jo poznajo ... Težko, težko.«

Ko se vrnete na loški oder, je občutek drugačen? Bolj nostalgičen, domač?

»Vsak teden sem v Škofji Loki. Nisem nekdo, ki bi pozabil na nekdanja leta in prijatelje. Loka je verjetno edini kraj, kjer je v meni še malo nervoze pred nastopom.«

Lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšnega novega Jana Plestenjaka, z novim projektom, stilom, novo podjetniško idejo?

»Lahko me pričakujete s pesmimi, ki bodo še bolj secirale življenje. Upam, da se najdete v njih.«