Čas, ko ni niti priložnosti (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. december 2012 / 06:00

Anita sodi v mlajšo generacijo. O letih sicer nisva govorili, a več kot 35 jih nima. S fantom, s katerim živi že od tretjega letnika srednje šole, se stiskata v miniaturni sobici. Večji del si odmeri mali Miha, kajti otrok pri treh letih potrebuje ogromno prostora, da lahko "vozi" z avtomobilčkom, ki mu ga je podarila prijazna teta. Jani nima službe, je eden od številnih novinarjev, ki so po diplomi ostali na cesti. Kjerkoli vpraša, ali bi se tudi zanj kaj našlo, se prizanesljivo nasmehnejo in ga odslovijo. Še kave mu več nihče ne skuha, kajti danes je tako, da marsikje garajo tudi uredniki, kajti lastniki brezdelja ne vidijo radi.

Včasih mu pade sekira v med, pa mu bratranec odstopi kakšno naročilo, ki ni toliko zahtevno. Jani se namreč v tem novem poslu šele uči.

Anita je diplomirana muzikologinja. Ima poklic, s katerim si nima dosti pomagati. Kakšen pesimist bi celo dejal, da si lahko z diplomo nekaj obriše, ker od nje ni kakšne druge koristi.

»V rani mladosti sem bila zelo dobra športnica. Igrala sem odbojko, z ekipo, v kateri sem bila, smo potovali tudi po Evropi. Moja mama je bila romantična duša, ujeta v krutem svetu ekonomije. Zmeraj je imela občutek, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi meni, zato me je nenehno pregovarjala, naj se bolj posvetim klavirju, ki sem ga prav tako vadila. Nekoč, v trenutku slabosti, ko so nam zamenjali trenerja, pa se z novim nisva ujela, sem vrgla puško v koruzo, v telovadnico pa se nisem nikoli več vrnila. To je bila življenjska napaka. Odličnih odbojkaric je bilo bolj malo, povprečnih pianistk pa kot listja in trave. Zaprta med štirimi stenami sem uživala le kratek čas. Zaradi nedejavnosti, sedenja pri miru, me je pričela boleti hrbtenica, obiski pri zdravniku so postali neizbrisen del mladosti. Nobene organske napake niso mogli ugotoviti, nazadnje me mama pelje še k bioenergetiku, ki ji pove, da se je med vretenca »zataknila« moja energija in me »tišči« k tlom. Kar mi povzroča bolečine. Mama mu je nasedla, jaz pa sem ga poslala v tri krasne, « pripoveduje.

Omeni tudi očeta, ki je bil (in je še) bleda senca. Nekdo, ki je pri kosilu sedel za mizo in kimal temu, kar je govorila mama.

»Imam še dva starejša brata, dvojčka, med nami je deset let razlike. Onadva sta imela večjo srečo, bila sta upornika in jima mama ni mogla priti do živega. Ubrala sta svojo pot, danes sta - še zmeraj - mlada raziskovalca, vsak na svojem področju. Meni je bilo usojeno, da se vpišem na Glasbeno akademijo, kar me ni niti malo veselilo. Urniki so bili zelo ohlapni, časa sem imela več kot preveč in počela sem vse kaj drugega, le študirala sem bolj malo ali skoraj nič. Po letu dni pavziranja sem se prepisala na Filozofsko fakulteto, na oddelek za muzikologijo. Izpite sem opravljala z levo roko, kar mi je bilo všeč, saj sem si našla dobro plačano študentsko delo, ki mi je pomagalo, da sem se osamosvojila. Odselila sem se od doma, v tole sobico, v kateri smo še danes. Žal sem na ministrstvu, kjer sem delala, ko se je leta 2008 zamenjala vlada, izgubila službo, od takrat naprej pa je šlo vse samo navzdol,« se obrača k meni, medtem ko preoblači malega Miho, ki ob tem glasno protestira.

Čeprav je njena družina živela le streljaj iz Ljubljane, je bila preveč trmasta, da bi se vnovič zatekla v njeno naročje. Bala se je, da bi podlegla maminim »čarom«, njeni mehki, nežni, a zelo odločni besedi, s katero je pri vseh, ki so ji bili blizu, običajno dosegla vse, kar si je zamislila. Zgodilo se je celo to, da so doma, nad dvema garažama, naredili prizidek, češ da bo ta njen, da bo tam lahko živela, kakor jo bo volja.

»Osel gre dvakrat na led, jaz sem šla še večkrat. Stiskala sem ustnice, se odpovedovala vsemu razkošju, da sem le lahko preživela na svojem, a svobodna. Žal v letih, ko sem imela denarja dovolj, nisem mislila na slabe čase, temveč sem raje uživala, potovala, si privoščila marsikaj, kar si danes ne morem več. Kupovala sem si obleke, knjige, videla pol sveta. Ne rečem, bilo je lepo, toda marsikateri evro, ki sem ga takrat vrgla skozi okno, bi mi danes prav prišel,« doda z obžalovanjem.

V času, ko ji ni bilo postlano z rožicami, sta se za nekaj časa skregala tudi z Janijem. On je bil optimist, bodril jo je, da bo že kako, ona pa pesimistka, ker si ni znala predstavljati, kako preživeti s četrtino toliko denarja, kot ga je imela v »zlatih časih«.

Medtem ko še naprej kramljava, Jani pripravi juho. Ko jo pohvalim, mi zaupa, da ni nič posebnega. Juha revežev pač. V vročo vodo je zmetal nekaj starega kruha, glavico sesekljanega česna, malo masla in soli in vse skupaj zmiksal v gladko kremo.

»Kadar imam pri roki malo peteršilja, je vsaj lepši pogled na krožnik,« se nasmehne.

Kuhanja ga je naučila babica, v glavo pa mu je vtepla tudi nemalo kuharskih trikov. Zelo rad dela različne njoke, ki so podobni idrijskim žlikrofom. Kepico vlečenega testa potem razdeli na več delov, za več dni, nič ne gre v nič. Če ima pri roki kakšno jabolko, speče tudi zavitek.

»Ne vem, kaj bi brez njega!« se razneži tudi Anita in se stisne k njemu.

(Se nadaljuje)