Poljane, kdo vas bo ljubil

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. december 2010 / 06:00

Gotovo ste že slišali za žalostno usodo stare župnijske cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko: leta 1944 so ji (poljanski?) rdeči kmeri zaminirali in zrušili zvonik, leta 1954 pa so jo podrli. Leta 2008, ko so rekonstruirali cesto, ki so jo rušilci speljali kar čez ruševine cerkve, so našli njen temeljni kamen z letnico 1710 – v tem letu so jo začeli graditi, bila je mojstrovina in življenjsko delo domačega arhitekta Matije Mačka. Četrt tisočletja pozneje, ko je bil siva eminenca v slovenski politiki neki drugi Matija Maček, pa so njegovi služabniki ugotovili, da ni v njej nič umetniško vrednega in se lahko podre. Poljanci te stare lepotice ne morejo – in ne smejo – pozabiti. Letos so izdali spominski zbornik z naslovom Poljane, kdo vas bo ljubil, uredil ga je njihov sedanji župnik Jože Stržaj. Naslov knjige je (za moj okus) nekoliko sladkoben, vsebina pa taka, da človeka kar posede. Zgodbo sem sicer poznal, a v tej knjigi je znova razložena in utemeljena s številnimi dokumenti obeh vpletenih strani; eno je vodil župnik Matej Tavčar, ki se je, oprt na zveste farane, zavzemal za obnovo cerkve (dve tretjini sta bili nepoškodovani), druga je bila tedanja oblast, vpletena s celo hierarhijo, od lokalnih pregretežev do Maršala.

Avtorji prispevkov v zborniku so (po vrstnem redu v kazalu) Šuštarjev Andrej (= Andrej Šubic), Peter Hawlina (Freising v slovenskem spominu), Alojzij Pavel Florjančič (Župnija Poljane in Mati Fara), Jernej Ramoveš (Moje delovanje v Poljanah), Bernarda Jesenko Filipič (Poljanske cerkve v očeh varuhinje umetnosti), Matic Brenk in Alenka Ramšak (Arheološka odkritja na mestu nekdanje Mačkove cerkve). Osrednji pa je prispevek Jožeta Stržaja: Trud za obnovo med vojno poškodovane cerkve in obsodba na rušenje (imenovani je pred tem po delih dr. Pavla Blaznika povzel tudi starejšo zgodovino poljanske župnije). Knjiga je lepo oblikovana (Robert Debevec), veliko je slik, človek se razneži zlasti ob predvojnih fotografijah Lada Jamarja, ki same po sebi pričarajo podobo predvojnih Poljan, v kateri je mogočna Mačkova lepotica osrednji in dominantni lik.

Pasijon poljanske cerkve ima veliko prizorov, izpostaviti gre vsaj štiri. Prvi se je zgodil v noči s 27. na 28. oktober 1944, ko je skupina partizanov vdrla v zaklenjeno cerkev. Vrat so se najprej lotili s sekirami, nato s krampi, ker ni šlo, so jih minirali. »Ko so vdrli v cerkev, se je začelo razbijanje vsevprek. Najprej so začeli streljati s puškami in brzostrelkami v svetnike in podobe križevega pota. Nato so vse svetnike pometali z oltarjev na sredo cerkve in s puškinimi kopiti razbili podobe križevega pota. Vse spovednice, ki so bile v cerkvi, so s krampi in sekirami razsekali, orgle, ki so stoletja igrale Bogu v čast in ljudem v uteho, so uničili; krasno prižnico, s katere so Poljanci stoletja poslušali božjo besedo, so podrli; cerkvene klopi, ki so bile vse rezljane, so razsekali in delno požgali. Ko so svoje zločinsko delo v cerkvi opravili, je šel nek komisar na oltar, pograbil tam kip Kristusa Kralja in ga z vso togoto vrgel sredi cerkve na ruševine oltarjev.« Po tem razdejanju so ljudje notranjost cerkve za silo uredili, tako da je bila na Martinovo nedeljo, poljanski farni praznik, v njej maša. Že v naslednji noči z 12. na 13. november pa so ji naši boljševiki zadali še veliko hujši udarec. Za oltar in pod zvonik so nastavili veliko eksploziva, sledila je strašna eksplozija, v kateri je padel visoki zvonik in bil porušen del prezbiterija. Ko se je župnik Tavčar po vojni vrnil iz izgnanstva, je poskrbel za zaščito ruševin in začel z dolgimi in napornimi prizadevanji, da bi cerkev, ki je bila v dveh tretjinah nepoškodovana, obnovili. Zaman. Poljanska cerkev je postala simbol Cerkve kot take, to pa je bilo treba ponižati in uničiti. Po letu 1952, ko so se nasprotja med takratno državo in Cerkvijo še posebej zaostrila, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo zgodil epilog. V finalnih prizadevanjih za uničenje cerkve sta posebno umazano vlogo odigrala univerzitetna profesorja Marjan Mušič in Edo Ravnikar, dva od prvakov slovenske arhitekture 20. stoletja; 16. maja 1954 sta prišla v Poljane, si ogledala cerkev in napisala »strokovno« poročilo, ki je bilo za cerkev smrtna obsodba. V njunem poročilu beremo take cvetke, da človek ne verjame svojim očem. Denimo: »Po svoji legi je cerkev urbanistično nepomembna in celo neskladna s krajevnim okoljem.« Ali pa: »Pretirano velika gmota cerkve onemogoča, da bi se naravni elementi /n. pr. pogledi na škofjeloško hribovje/ mogli uveljaviti.« In še: »Arhitektonski izraz, ki ga podajajo proporcije in detajli, ne kaže nikakih pomembnejših umetnostnih kvalitet; notranjščina z opremo vred pa je povsem brez vrednosti in obrtniški izdelek polpretekle dobe.« To poročilo je bilo zelena luč za Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je 4. decembra 1953 izdal odločbo o rušenju. Izvršili so jo »takoj«, spomladi 1954 cerkve ni bilo več.