Alpski večer je uspel

Dvorana Danica v Bohinjski Bistrici je v soboto gostila že 33. Alpski večer. Bohinjci se trudijo obdržati priljubljenost in ugled, ki ga je vsa ta leta gradila prireditev. In tudi letos ni bilo drugače: pod odrom je bil živahno, ljudje navdušeni, razpoloženje od prve do zadnje glasbene minute v dvorani veselo.

Organizacijo ene najbolj legendarnih in tradicionalnih prireditev narodno-zabavne glasbene scene so lani prevzeli v Turističnem društvu Bohinj. V preteklosti se je glasbeni dogodek odvijal na Bledu, a tudi Bohinjci so se organizacije uspešno lotili. Znano je, da na Alpskem večeru med občinstvom največ slišimo jezik naših severnih sosedov; med prevladujočimi Avstrijci pa najdemo tudi precej Bavarcev in Švicarjev ter tudi kakšnega slovenskega ljubitelja narodno-zabavne glasbe zasledimo. In tokrat občinstvo ni sedelo na klopeh in ob mizah, kot smo jih vajeni z veselic, temveč je organizator poskrbel za prave mize in stole. Del dvorane pri odru pa so namenili tistim, ki so jih srbele pete. Glasba je ves večer polnila Dvorano Danica, za vezni tekst je ponovno skrbel Vinko Šimek – da so ga razumeli nemško in slovensko govoreči obiskovalci Alpskega večera. Nastopili so tako domači kot tuji narodno-zabavni ansambli. Tuji večinoma iz Avstrije. Šimek pa je med napovedovanjem ansamblov povedal še nekaj besed o njih in njihovih članih ter jim tudi zastavil kakšno vprašanje.

Najprej je na oder prišel priljubljeni Alpski kvintet, ki je že ves čas gonilna sila Alpskega večera. Ta večer je Alpski kvintet nastopil še dvakrat, zadnjič za konec večera v družbi domače godbe. Za odlično glasbeno vzdušje pa so na letošnjem Alpskem večeru poskrbeli še Ansambel Zeme, Hannes Wallner und seine Gitarrenfreunde, Ansambel Juhej, Ansambel Jureta Zajca, Ansambel Karavanke, Christian Strommer und seine TOP 4, Pajdaši, Die Kathreiner mit Anita Zore, Ansambel Zupan ter Slovenski zvoki.

Letos so organizatorji poskrbeli še za večerno narodno-zabavno zabavo dan pred Alpskim večerom, a tudi na sam Alpski večer so bila ušesa zadovoljna, lačnih in žejnih pa tudi nismo srečali. Seveda brez značilnih ženskih »dirndlov« in moških hlač, t. i. irharc, pri nemško govorečem občinstvu tudi tokrat ni šlo. Tako si vsakič lahko napasemo oči. Sploh pri »dirndlih« – videli smo vse od preprostih, do takšnih, pri katerih ne manjka bleščečih kamenčkov in dragih materialov.