Prazniki

Velika noč in z njo podaljšan konec tedna je za nami. Pri praznikih, ki so povezani z religijo, je tako, da kolikor vložimo, toliko od njih dobimo. Če se trudimo za osebni stik z božjim, nečim, kar praznike pooseblja, potem imamo verjetno večje zadovoljstvo. Sicer vse skupaj hitro preide samo v tradicijo, ki nam lahko pomaga, lahko pa postane breme, celo napor ob vseh pripravah in ceremonijah.

Naša letošnja velikonočna kulinarika je obsegala dve vrsti potic, potratno in orehovo. Kar nekaj ljudi me je vprašalo, ali bomo za psa pekli posebno prato. Lani sem pekač s pečeno prato nespametno shranila le v shrambo na tla in ga na rahlo pokrila. Vrata so bila odprta. Medtem ko nas ni bilo doma, je pes požrl prato in mi smo ostali brez nje. Pes je preživel, mi pa tudi. Letos sem jo pustila kar v pečici, da slučajno ne bi naša kosmatinka prišla do nje.

Lepi dnevi so bili in po vseh obredih v nedeljo zjutraj in dopoldne smo se odpravili v Volčji Potok. Skoraj vsako leto gremo pogledat tulipane in drugo cvetje v istem času. Lani sem konec aprila obiskala Keukenhof na Nizozemskem. Nekaj podobnega, pa je vendar velika razlika. Keukenhof je manjša parkovna površina, ki pa je mnogo bolj intenzivno obdelana. Praktično ni kvadratnega centimetra, ki ne bi bil skrbno negovan. Večinoma so nasadi tulipanov in drugega cvetja v senci velikih dreves in so različnih sort. Eni cvetijo bolj zgodaj, drugi bolj pozno. Veliko je razstavnih paviljonov, kjer se predstavlja hortikulturna stroka. Lani sem se prvič okrog parka vozila s kolesom, mimo vasi in cvetočih njiv tulipanov. To je res fantazija barv. Vendar te njive s cvetočimi tulipani so namenjene proizvodnji čebulic. Cela njiva rumenih, rdečih, oranžnih, vijoličnih in drugih barv deluje kot kromoterapija (barvna terapija). Obiskovalci, ki se vozijo mimo takih njiv s kolesi, so povsem postranski dejavnik obiska cvetličnega parka Keukenhof. Na koncu pa se vse sešteje, toliko obiskovalcev, nočitev, najem koles in vse, kar sodi zraven. In to je posel. Volčji Potok se nahaja na večji površini. Pomembna dediščina je sam park dreves. Vse skupaj je bolj spontano, kot da ne čakajo vsakega plevela posebej, da zraste, in ga brž poškropijo ali izrujejo. Zagotovo je število ljudi, ki ureja Keukenhof in Volčji Potok, precej različno. Razpoložljiva sredstva, ki jih imata na voljo en in drugi park, so verjetno neprimerljiva. To pa je tisto, zaradi česar ljudje rečejo, tam je lepše, bolj urejeno ali tukaj je bolj sproščeno. Meni je v Volčjem Potoku bolj všeč. Gneče je manj in prostora je več, naravna drevesa imam raje kot zelo urejene parkovne površine, poti so lepo urejene za vse ljudi, tudi za gibalno ovirane. Všeč mi je, ker v našem arboretumu lahko vidiš veliko mladih družin, otroških vozičkov, kar daje pridih življenja.

Tako smo preživeli še eno velikonočno popoldne, bil je lep sončen dan. Arboretum je čudovit, sploh se ni treba voziti na Nizozemsko, je pri nas ravno tako lepo.