Gorenjsko velikonočno izročilo

Ker smo ravno v velikonočnem času, obudimo še spomin na nekdanjo gorenjsko veliko noč. Lepo, a pozabljeno je pričevanje pisateljice Manice Koman, objavljeno že leta 1928. Preberimo nekaj odlomkov …

Velikonočni čas seveda ne zajema le finalnih, prazničnih dni, ampak tudi priprave nanje, zlasti postne.

Gorenjski post nekoč

Post nekoč – to je kot dan in noč. »Kakor sem že omenila, je Gorenjec v postnem času, bodisi v štiridesetdanskem postu, bodisi druge, od cerkve zapovedane postne dni zelo vzdržen, tako glede razveseljevanja kakor tudi glede uživanja jedi in pijače. Da bi se on na primer v postnem času poročil, pa magari naj bi opravil še tako skromno 'tiho poroko', do tega ga ne spraviš nikdar in za noben denar. Odvrnil ti bo: ''V postnem času se kaj takega za kristjana ne spodobi. V postu se ženijo vrabci in mački.'' Pa tudi šumnemu godovanju in drugim podobnim zabavam se naš človek izogne, če je le mogoče. Ako so na primer v postu fantje ponoči na vasi zapeli in zavriskali, to starejšim ljudem že ni bilo po volji, češ, vsaj sedaj, v svetem postnem času, naj bi dali mir.«

Naši predniki so bili torej v postnem času zadržani, tako v ženitovanjskih in drugih veselih rečeh kakor tudi pri hrani in pijači. »Istotaka vzdržnost velja glede jedi. Zlasti strogo pa je bilo to v prejšnjih časih. Moja pokojna mati je često pripovedovala, da za časa njene mladosti /se pravi sredi 19. stoletja, op. M. N./, v vsem štiridesetdanskem postu niti enkrat niso zajtrkovali, razen če je bil kdo bolan. Ves post niso pokusili mesa, ne zabelili jedi z mastjo, temveč vedno le s surovim maslom. Pa tudi poznejše čase so post zelo strogo držali. Spominjam se, ko sem bila še otrok, sem nekoč na pepelnico zjutraj hitela k krožniku, na katerem je ostalo še par krač flancata od pustnega dne, hoteč ga ugrizniti. Toda mati mi je iztrgala flancat iz rok ter zavpila razjarjena: ''Boš pustila, ali ne veš, da so flancati ocvrti na masti, danes pa je velik post.'' – Seveda so se mi potem zaman sline cedile.« Resnobo posta so torej okusili tudi otroci, odrasli pa sploh. »V dokaz, kako strogo se je pri nas držal post, naj služi še tole: Nekoč sem bila zelo nevarno bolna. Mati mi je prinesla čiste mesne juhe. Da bi se prepričala, če ni morda prevroča, jo je vzela žličico v usta, a ker je bil tisti dan ravno petek, je juho potem izpljunila.«

Komanova nam daje tudi lepo iztočnico za sklep tega pisanja. »Zadnja leta /prvič objavljeno 1928/ je cerkvena oblast post zelo omilila in od tedaj je začel tudi Gorenjec polagoma opuščati svoje trde postne navade. Strogo se pa vzdrži še sedaj mesnih jedi naslednje dneve: vse petke v letu, sredo, petek in soboto v kvatrnem tednu, na pepelnico, zadnje tri dni velikega tedna in dan pred Božičem.« Skoraj sto let pozneje lahko brez težav ugotovimo, da je postna strogost v drugi polovici minulega stoletja še bolj popustila. Kolikor je meni znano, se večina Slovencev, tudi kristjanov, kolikor toliko zares posti samo še dvakrat na leto, na pepelnico in veliki petek. Tu mislim na post iz verskih razlogov. Vse več pa je v zadnjem času posameznikov, ki v dobi splošne razpuščenosti in preobjedenosti različne postne drže prakticirajo zaradi telesnega in duševnega zdravja. Post je torej še vedno oziroma vse bolj »in«, le vzroki in načini se spreminjajo …

Zlati očenaš

»Marija leži v ta svetli kamri na svoji beli postelji. Pride sam Jezus k njej: ''O moja mati, ali čujete ali spite?'' – ''Jaz ne čujem ne spim. V takih čudnih sanjah ležim. Meni se je nocoj sanjalo, da so prišli hudi ajdi, hudi judje, so te zvezali in k starodavni vodi peljali, kjer je težki križ pokopan. Težki križ so ti na rame naložili, so te v vodo pahnili. Preden si vodo preplaval, si sedeminsedemdesetkrat krvavi pot potil. Na kraj te vode priplaval, bi rad malo počil, bi rad težki križ dol dejal, pa so prišli hudi ajdi, hudi judje. Spredaj in zadaj so ti fige molili, jezike kazali, premišljevali, kakšne martre bi ti dali. Tvoja sveta ušesa so z mahom zamašili, tvoje svete oči z blatom začofali, tvoja lica so bili, desno stran so ti prebodli, na težki križ so te pribili.'' – ''O mati moja! Vaše sanje so resnične, moje martre so strašne! – Ko bi se na tej črni zemlji en tak grešnik dobil, da bi to molitvico zmolil vsako soboto zvečer najposled, vsako nedeljo zjutraj najpopred, na tešče, na mrzel jezik, bi mu ne pustil v peklu goreti, bi mu hotel nebeška vrata odpreti, da bi se v nebesih veselil na vse večne čase. Amen.''«

To, kar ste prebrali, je Jezusov pogovor z Marijo o njegovem trpljenju. Besedilo je pravzaprav molitev, imenovana Zlati očenaš, njen »avtor« pa naj bi bilo ljudstvo. Zapisana je verzija, ki so jo molili »po hribih okoli Škofje Loke«, prvi jo je objavil pisatelj Metod Turnšek v svoji znameniti etnografski knjigi o ljudskih običajih skozi cerkveno leto (Pod vernim krovom I–IV, 1943–46) – v letih, ko je bil še cistercijanski redovnik v Stični. Po njem jo je povzel prof. Niko Kuret. Ta jo tudi komentira. »Kristusove ''martre'' so se spominjali naši predniki še s slavnim ''Zlatim očenašem'', ki so ga poznale vse slovenske pokrajine, vsaka nekoliko drugačnega, ponekod je bil čisto kratek, drugod spet prav dolg. Danes ga zna komaj kdo od starih ljudi …« Duhovniki nad molitvami, ki si jih je izmišljalo pobožno ljudstvo samo, niso bili navdušeni. V Suhi pri Škofji Loki rojeni duhovnik in nabožni pisatelj Ahacij Steržinar (1676–1741) se je hudoval, da so takšne molitve »folš, čez božjo vejro inu več k špotu koker k časti teh svetnikov, koker je ena sila dovga pesem od … zlatiga očenaša …« Steržinar je imel najbrž v mislih ravno prej navedeno verzijo iz njemu znane loške okolice.

»Nasprotovanje s te strani ni zatrlo besedil, nastalih iz preprostega, a čustveno globokega in po doživljanju bogatega predstavnega sveta širokih množic. Tudi vernost ni trpela škode.« Tako Kuret, ki o tej zadevi piše v poglavju o postnem času. V nadaljevanju omeni tudi nekdanja »velikonočna spraševanja«. »Mlado in staro je pridno ponavljalo katekizem. M. Turnšek pripoveduje, kako so se ljudje shajali po domovih, drug drugega spraševali in preskušali svoje znanje. Vsak teden so prišli na vrsto ali posamezni kraji ali posamezni stanovi. Nihče se ni hotel osmešiti pred ''gospodom'' in priti še enkrat na vrsto pri ''zamudnikih''. Tako so bili kmečki ljudje svoje dni v verskih rečeh silno dobro podkovani in razumeli bomo, kako da so mogli nekdanji ženitovanjske starešine v svoje govore vpletati tako bogate verske primere in odgovarjati na uganke, ki so zahtevale včasih kar bogoslovnega znanja.«

Od tihe nedelje do velikega ponedeljka

Po Manici Koman povzemimo še dogajanje v zadnjih dneh pred veliko nočjo. »Predzadnjo nedeljo pred Veliko nočjo, to je ''Tiho nedeljo'', se bere po cerkvah evangelij sv. Janeza: ''Judje hočejo Jezusa kamenjati, Jezus pa se jim skrije.'' V spomin na to evangeljsko poročilo zakrijejo v cerkvi vse altarje z modrim zagrinjalom. Tudi pri nas po vseh hišah zakrijejo to nedeljo sv. razpelo z modrim ali črnim zagrinjalom in ostane tako zakrito do velike sobote.«

Sledi cvetna nedelja. »Prihodnjo ''Cvetno nedeljo'' pa že vse bolj veselo diši po Veliki noči. Zlasti mladina ima svoje posebno veselje z butarami, ki jih nese k veliki maši k blagoslovu. Nekateri navežejo na butaro toliko jabolk in pomaranč, da se kar šibi. Odrasli ljudje, in to posebno ženske, pa neso k blagoslovu oljkove veje. Spominjam se, ko sem prinesla butaro iz cerkve, jo je oče takoj razvezal in napravil iz posameznih palic več 'papeževih križev'', ena navpična palica in dve počez. Te križe je potem zataknil po vseh gospodarskih poslopjih za strešni tram. En križ je nesel tudi v kozolec. Ti križi varujejo poslopja pred ognjem. Tudi strela baje zelo redkokdaj udari v poslopje, kjer je zataknjen 'papežev križ' iz blagoslovljenega lesa.« Svoj prostor in vlogo je seveda dobila tudi oljčna veja. »Oljkovo vejo smo postavili v kot za sv. razpelo. Kadar se je pripravljalo k nevihti in se je bližala huda ura, je mati odlomila nekaj oljkovih vejic in jih zažgala na ognjišču. Ta ''žegnani ogenj'' zabrani, da bi udarila strela v hišo.«

Naslednji postaji velikonočnih dogajanj sta slej ko prej veliki četrtek in petek. »Kakor znano, ustavijo na Veliki četrtek in petek po katoliških cerkvah vsako zvonjenje. Splošna govorica je, da gredo takrat zvonovi v Rim. Pri nas pa pravimo, da zvonove ''zavežejo''. Mesto zvonov klopota raglja. Ta dva dneva se vsakdo boji umreti. Naš človek je veren in ve, da kadar se oglasi mrtvaški zvon, pomolijo vsi, ki začujejo zvoniti, par očenašev za dušo pokojnika. Raglja pa se čuje kvečjemu do najbližje hiše, zato potem ta običajna in splošna molitev izostane. Pa še nekaj je. ''Glas blagoslovljenih zvonov oblake prodere'' in doni na uho nebeščanom, ki zaprosijo Boga, naj bo milostljiv tej duši. Raglje glas pa gotovo ne sega do nebes in torej ne more opozoriti nebeščanov, da bi prosili za dušo takrat umrlega človeka. Zato ima naše ljudstvo veliki teden vse večji strah pred smrtjo kakor pa o drugem navadnem času. Na Veliki petek imajo gospodinje dovolj posla s pečenjem kolača, barvanjem pirhov in pripravljanjem vsega, kar je treba nesti drugi dan k blagoslovu. Blagoslov se vrši na Veliko soboto popoldne pred procesijo. Iz hiš, ki stoje blizu župne cerkve, neso jestvine v cerkev, po okoliških vaseh pa znosijo vse v določeno hišo. Tja se pripelje kaplan in blagoslovi jedila.«

V opisu gorenjske velike noči, ki ga povzemamo po Manici Koman, smo ostali pri sobotnem žegnu. »Jedi, ki jih neso k blagoslovu, nalože v jerbas. Po navadi prineso: pleče ali gnjat, en kolač ali tudi dva, korenino hrena, nekaj jabolk, pirhov, pomaranč in oblata. Ko je jerbas naložen, ga pogrnejo z lepim poškrobljenim prtom. Čim višje je naložen jerbas, tem imenitneje je. V naši vasi še vedno vedo povedati o neki Jeri, ki je v ta namen, da bi bil jerbas višji, podtaknila – ker drugega ravno ni imela pri roki – par starih čevljev. Nesreča pa je hotela, da ji je padel jerbas z glave in čevlji so se zakotalili ravno pred mladeniča, ki ga je ona še posebno rada videla.« Ja, ta res ni imela sreče. Sicer pa: »Jerbase neso dekleta na glavi. Katera pride od blagoslova prva domov, se še isto leto omoži. Seveda so se morala dekleta večkrat prepričati, da to ni vedno res.«

Veliko sobot so sklenili z velikonočno procesijo, sledil je največji od velikonočnih dni. »Drugi dan, to je na veliko nedeljo, ko smo prišli od prve maše, smo šele smeli pokusiti ''blagoslov''. Ta običaj je bil precej slovesen. Jerbas smo postavili na klop poleg očeta. Oče je najprej vzel oblat in ga raztrgal na toliko delov, kolikor je bilo nas, družinskih članov. Te koščke smo najprej pojedli. Potem je razrezal nekaj pirhov in jabolk, narezal poštene kose gnjati in kolača in nam jih razdelil. Mati pa je medtem postavila na mizo polno skledo okusno pripravljenih repnih olupkov.« Še ostanki od te pojedine so imeli svojo vlogo. »Kosti blagoslovljenega plečeta ne vržejo v smetišče, temveč v peč, da se vpepele. Lupine od pirhov pa potrosijo po oknih, kar je zelo dobro sredstvo za odvrnitev strupenih kač.«

Na veliko nedeljo je družina ostala doma, gostilne so bile prazne, tudi fantje so se zbirali le okoli domačih oglov in »sekali« pirhe. »Pač pa je drugi dan, t. j. Velikonočni ponedeljek, vse bolj živahno. Ta dan delijo pirhe vsenavskriž. Pod besedo ''pirhi'' je mišljeno vse, kar se daruje za Veliko noč. Tako na primer dobi služkinja od gospodinje za pirhe krilo ali robec, ki je navadno rudeč, ali vsaj zelo žive barve. Gospodar daruje hlapcu klobuk ali hlače, stari oče prejme vivček ali tobak za nosljanje, babica zavojček kave itd. Po kosilu pa začno raznašati in prinašati pirhe vsevprek. Otroci gredo s pirhi k stricem in tetam, kar je le nekaka zamenjava, kajti domov pridejo še bolj, ali pa vsaj tako obloženi, kot so šli od doma. Tudi k svojim botrom gredo otroci po pirhe.«

Na veliki ponedeljek pridejo po dolgem postnem času naposled na svoj račun tudi gostilne. »Popoldne krenejo možaki v gostilno, da pri merici vina uganejo kako modro. Proti večeru pride za njimi tudi mladina, za katero naroči gostilničar harmonikarja, ki poskrbi, da mladi svet s par poskočnimi polkami zaključi velikonočne praznike.« Tako: zdaj pa sami presodite, kaj je od nekdanje velike noči še ostalo oziroma kaj se je spremenilo …

Manica Koman (1880–1961)

Navedki v tem zapisu so skoraj vsi iz knjižice, ki jo je leta 1928 objavila Manica Koman: Na Gorenščem je fletno. »Pod tem naslovom sem se namenila opisati razne šege in navade, ki so ukoreninjene med gorenjskim ljudstvom, ki prebiva v smeri od Št. Vida nad Ljubljano, pa tja gori do meje naše divne ''Gorenšče''. Pričela bom z novim letom in potem opisala vse važnejše dneve in praznike v letu, ki se odlikujejo pri Gorenjcih po svojih zanimivih in starodavnih običajih. Omenila bom tudi navade pri krstih, ženitovanjih, pogrebih in drugih prilikah. Vsi ti običaji, izmed katerih so nekateri zelo lepi in zanimivi, so last našega naroda, ki jo je podedoval po svojih dedih, zato je tudi ne bo opustil izlepa. Bila bi pa škoda, da bi vse to prej ali slej zapadlo pozabljivosti, kajti ravno v običajih se tako lepo zrcali poštena duša našega priprostega naroda. Tudi ima naš Gorenjec še precej vraž, ki so prav zanimive, zato jih hočem po možnosti zabeležiti.«

Povejmo še, kdo je bila ta manj znana pripovednica, pesnica in pravljičarka. Rodila se je 4. avgusta 1880 v Vižmarjah. Te so bile takrat še povsem gorenjska vas pri Šentvidu nad Ljubljano in prebivalci so se imeli za Gorenjce. V ljudsko šolo je hodila v Šentvidu, nato je delala na domači kmetiji. V sebi je imela veliko željo po pisanju in zbiranju ljudskega blaga. Na priporočilo Franje Tavčarjeve je dobila služno pri Slovenskem narodu in postala uradnica na ljubljanskem magistratu. Med vojno je bila v taborišču na Rabu. Umrla je 4. februarja 1961 v Ljubljani. Pisatelj Tone Peršak je o njenem opusu zapisal: »Pisala je predvsem za ljudstvo in zajemala motive iz lastnega okolja in osebne skušnje. Njen slog je poljuden, romantičen in melodramski.« (Slovenska književnost, leksikon, 1996.)