Bom jutri lahko plesala?

Neli, 2. del

»Včasih sem doma ukradla denar in v trgovini kupila sladkarije. Najbolj so mi bile všeč rumove ploščice. Žal me je zasačila trgovka, ki me je z glasnim zmerjanjem malodane slekla pred ostalimi kupci. Ko je našla ukradeno, me je zmerjala, trikrat klofnila, me prijela za ušesa in me kar čez celo vas, po cesti, odpeljala proti domu.«

Neli je komaj čakala, da sede na motor. V vasi so ga imeli le nekateri in vožnja z njim je bila pravi luksuz! Bratranec je bil bolj cagave sorte in kljub širokoustenju se je bal pritisniti na plin. Toda Neli ga je toliko časa spodbujala, da ji je končno ustregel. Na poti, ki je bila makadamska in polna lukenj, ju je premetavalo sem in tja, a je ni motilo. Nasprotno. Vriskala je od zadovoljstva! Potem pa sta pridrvela do ovinka, za katerim so bila kraj ceste zložena drva. Motor je na pesku spodneslo, Neli je z glavo priletela v drva, bratranec pa je z nosom zaril po pesku. Vse se je zgodilo v sekundi. Še dobro, da je ravno v tistem trenutku pripeljal mimo gasilski avto. Gasilec je bil vešč prve pomoči. Z Nelinim bratrancem se ni dolgo ukvarjal, saj je videl, da mu razen manjkajoče kože na nosu in licih ni hudega. Z Neli pa je bilo drugače. Bila je v nezavesti, krvavela je iz ušes. Rešilni avto je prišel šele čez dobro uro, prej tako in tako ni mogel. Njeno življenje je viselo na nitki, in če bi prišla v bolnišnico le nekaj minut pozneje ... Kdo ve – bi sploh preživela? Udarec v glavo je bil tako hud, da so se zdravniki bali najhujšega: da bo do konca življenja povsem odvisna od drugih.

»V komi sem bila več kot mesec dni. Priključena na številne cevke in aparature. Sestram, ki so skrbele zame, sem se smilila. Tako lepa in tako mlada, pa takšna nesreča!

Trenutkov, ko sem se začela prebujati, se ne spominjam dobro. Bila sem zelo zmedena, zdelo se mi je, da sem nekje drugje, kot sem v resnici bila. Včasih sem odprla oči in za trenutek opazovala strop ter se spraševala, zakaj ni takšen, kot v moji sobi. Mame, ki je kdaj pa kdaj sedela ob meni in jokala, medtem ko me je držala za roko, nisem poznala. Zdelo se mi je smešno. Želela sem se odmakniti od nje, pa se nisem mogla. Najraje bi vstala, zbežala, kričala ali razbijala okoli sebe. Želje so obtičale v glavi, kajti ne roke ne noge me niso ubogale.

Spominjam se, da sem se končno prebudila za toliko, da sem lahko sedla in si ogledovala ljudi, ki so hodili noter in ven. A ne za dolgo. Hitro sem se utrudila in spet zadremala. Potem sem se na novo učila jesti. Najteže je bilo hrano tudi požreti. Ne vem, zakaj sem se tega tako bala. Sprva sem se vsega, kar je bilo novega, hitro naveličala. Zdelo se mi je brez pomena. Tako lepo je bilo ležati, zapreti oči in odplavati v sen, v katerem je bilo vse lahko in brez siljenja, češ to moraš narediti, to bi bilo dobro zate! Na srečo se mi je spomin zelo hitro vračal. Žal najprej tisti najbolj zoprn. Pred očmi so se mi zvrstile podobe moških, ki so želeli z menoj početi grde reči. Začele so me tlačiti nočne more, ki so bile pospremljene s kričanjem, jokanjem, tudi bruhanjem. Zdravnikom ni bilo nič jasno. Potem se je le našel nekdo, ki si je vzel čas in mi prisluhnil. Vse, česar sem se spomnila, sem mu povedala. Bil je vidno zgrožen. Ko me je vprašal, zakaj mi starši niso pomagali, sem mu povedala, da so me še okarali. Ker je starejše pač treba spoštovati. Potem je k meni začela prihajati prijazna gospa. Razlagala sem ji, kaj vse bom počela, ko bom spet doma, kam bom šla, na katero šolo se bom vpisala. Niti pomislila nisem, da je s tem, ker nisem čutila nog, kaj narobe.

Po šestih mesecih so me želeli odpeljati še v Bolnišnico za predšolsko invalidno mladino Stara Gora, pa moji domači niso dovolili. Mama se je bala, kaj bo z menoj, saj praktično ne bi imeli možnosti, da me obiskujejo. Dobila sem invalidski voziček, kar se mi je – neumnemu otroku – zdelo ''frajersko''. Sploh ker so sošolci kar tekmovali, kdo me bo peljal v šolo. Ko se danes spominjam tistega časa, se včasih vprašam, ali bi bilo z mojo kondicijo kaj drugače, če bi mi takrat pomagali na noge strokovnjaki? Ne vem odgovora. Morda ja, morda ne.

Svojega žalostnega stanja sem se začela zavedati šele med počitnicami. Vsi so nekam odšli, bili zaposleni z igro, druženjem, le name se ni nihče spomnil. Ves dan sem bila praktično sama v hiši, saj sta imela starša čez glavo dela okoli nje, ni bilo misliti, da bi se ukvarjala še z menoj! Nekoč sem dobila v roke revijo Ognjišče. Na zadnjih straneh sem odkrila rubriko, zapolnjeno s tistimi, ki so se želeli dopisovati.

Tako se je začelo moje družabno življenje, ki me je obvarovalo žalosti, depresije in čudaštva. V zelo kratkem času sem si pridobila na desetine dopisovalcev, med njimi so bili fantje in dekleta. Pisma so dnevno romala sem in tja! Nekateri so me prišli tudi obiskat.

Pri devetnajstih letih sem bila zelo lepo dekle. Če sem, seveda, odmislila invalidski voziček. Dolgi skodrani lasje so mi padali do sredine hrbta. Nekatere glasove sem res s težavo izgovarjala, a sem primanjkljaj nadomestila z dobro voljo, smehom in prijaznostjo. Tako sem spoznala Andreja. Tudi on je imel za seboj hudo in zelo težko preizkušnjo. Z očimom sta se sprla in ta ga je v besu porinil čez balkon, da je padel na tla in z glavo udaril ob zložene tlakovce. Vrsto let je okreval na Stari Gori in ni mogel razumeti, zakaj tudi mene niso poslali tja. Počasi sva se spoprijateljila. K meni ga je vozil njegov brat, ki je bil tudi zelo prijazen fant. Potem so se moji in njegovi dogovorili, da bi ga kakšen konec tedna pustili pri nas, kdaj drugič pa bi se jaz pridružila Andrejevi družini.

Nekaj časa je takšna izmenjava zelo dobro funkcionirala. Potem pa se je Andrejevo stanje zelo poslabšalo. Ni minil dan, da ne bi imel epileptičnih napadov, in to ga je zelo izčrpalo. Videvala sva se vedno redkeje, zaradi česar me je zelo bolelo srce. Res sem ga imela rada. Tudi poročila bi se z njim, imela otroke, družino … Kakšne pobožne želje so se mi kot mlademu, naivnemu dekletu motale po glavi!

Potem so mi krajani omogočili, da sem dobila računalnik in internet. Bratranec, ki je zaradi moje nesreče še zmeraj imel slabo vest, me je naučil vsega, kar sem o računalniku morala vedeti. Čas, ki sva ga preživela ob učenju, pa sva namenila tudi temu, da sem ga prepričala, da mu nisem nikoli nič zamerila.

Seveda sem bila od časa do časa v zelo slabi koži. Mučili so me glavoboli, imela sem privide, vrtoglavico. A kakor so nevšečnosti prišle, tako so tudi odšle. Najhuje je bilo, ko so vrstnice rojevale otroke, jaz pa sem vedela, da ne bom nikoli mogla biti mama. S pomočjo interneta sem spoznala nove ljudi, tudi nekaj tesnih prijateljev. Recimo, da mi tudi posteljni užitki niso več neznanka. Lepo, kajne? Nekateri moški prav ponorijo, da so le lahko z invalidko … Trenutno se učim francoščine, obvladam italijansko in angleško. Kadar imam dober dan, lahko naredim dva, tri korake sama, brez opore. Kdo ve, morda bom jutri že lahko plesala ...«

(Konec)