Odpravil se je na Dunaj in bil sprejet

David Jagodic s Šenturške Gore je začel igrati klavir pri petih letih. Po zaključenih nižji in srednji glasbeni šoli ter končani Škofijski klasični gimnaziji se je vpisal na študij prava v Ljubljani in po treh letih ugotovil, da ga izjemno veseli petje. Izhaja iz glasbene družine, v kateri vsi moški igrajo kak inštrument ali pojejo. Da se je odločil za pevsko pot in posledično tudi kariero, je bil največji »krivec« njegovo navdušenje nad Slovenskim oktetom.

Želel sem peti v zboru, pove Jagodic, ki je že med študijem prava hodil na ure solo petja in v nadaljevanju ugotovil, da ga vse bolj privlači opera. Pot ga je vodila v Avstrijo, natančneje na Dunaj, na Akademijo za glasbo in upodabljajoče umetnosti. »Ko sem opravljal sprejemne izpite, nas je bilo v prvi letnik prijavljenih petsto, vzeli so nas 17«, pripoveduje David Jagodic, ki je lani magistriral. Ko ga povprašamo, kaj so starši rekli na to, da se je odločil za študij opere na Dunaju, se zamisli. »Verjetno so bili malce zaskrbljeni,« odgovori.

Ob vpisu v prvi letnik akademije je bil precej starejši od svojih sošolcev. Meni, da je bila zanj to prej prednost. »Velika večina sošolcev je bila stara 18 let. Gre za izjemno talentirane ljudi, ki pa so žal še premladi, da bi že izoblikovali neko idejo, kako potekajo stvari v realnosti. V moji branži pa je mreženje izjemnega pomena. V operi je danes namreč tako: če greš na avdicijo danes, boš imel posel šele čez dve, tri leta. Zato se že od začetka trudim, veliko pojem; veliko pozornosti namenjam temu, da me ljudje spoznajo.« In kot tenorist se je v tujini kar uveljavil; pa tudi kot koncertni pevec. »V tujini je ogromno možnosti, da ti uspe, se pokažeš, če imaš vsaj malo talenta, da te možnosti poiščeš. In ker je možnosti več, je tudi iskanje lažje.«

Bil je trmast in vztrajen

»Brez znanja nemščine seveda ne gre,« nadaljuje Jagodic. Bil je precej pogumen, saj se je na sprejemne izpite na Dunaj odpravil, ne da bi znal besedo nemško. »V osnovni šoli sem se učil angleščino, na gimnaziji špansko in latinsko. In ko so me sprejeli, sem moral v dveh mesecih pridobiti certifikat B1, potem pa sem se čim več pogovarjal nemško, bral časopise in knjige. Priznam, da sem bil kar trmast in vztrajen.« Danes David tekoče govori in piše nemško, zna pa še angleško, italijansko in špansko; razume francosko in rusko. »Recimo, da naj bi vse jezike, v katerih poješ, načeloma vsaj razumel. Dobro je, da si kot pevec malce nadarjen za jezike – ti pride prav.«

Poje pri Slovenskem oktetu

Zadnje čase so Davidovi obiski v Sloveniji pogostejši, saj se mu je lanskega septembra izpolnila želja in je postal član Slovenskega okteta. »Dvakrat na teden se vozim na vaje, potem so tu še koncerti in še druge obveznosti. Lanski december sem bil v Münchnu, letos januarja v Salzburgu, sledil je Minsk …« Čeprav je vse skupaj včasih naporno, David v petju izjemno uživa. »Ker sem ''svobodnjak'', grem, kamor me povabijo, pokličejo, se udeležujem avdicij.« Razloži, da si tudi v Avstriji lahko član opernega ansambla, kjer ti pogodbo podaljšujejo iz leta v leto, in ko nisi več dovolj dober, te zamenjajo. »To je za nas, pevce, slabo, za samo umetnost pa ta sistem deluje – če sem realen,« še doda. David si iskreno želi, da bi lahko v Sloveniji več nastopal. Pred kratkim smo mu lahko prisluhnili v Slovenski filharmoniji. S soprogo Manco, s katero živita v avstrijski prestolnici in sta se spoznala med študijem, sicer rada preživljata skupen čas na Dunaju, a razmišljata, da bi se čez nekaj let vseeno vrnila domov, v Slovenijo.