Otroci in šola

Otrok pride iz šole in pove: »Mami, dobil sem zelo slabo oceno. Imamo problem!« Starši največkrat vzamemo njegovo skrb zelo zares in začnemo načrtovati korake za izboljšanje situacije. Spodbujamo in prepričujemo otroka, obiščemo razrednika, učiteljico in premišljujemo, kaj storiti. Mnogo bolj koristno je takoj reči: »Draga hči, ni res, kar si povedala. Problem imaš ti. Šola in šolske obveznosti so tvoja odgovornost, dobre ali slabe ocene so tvoja stvar. Ti se boš odločila, kakšne ocene boš imela. Jaz ti bom omogočila, da se boš lahko v miru učila. Sedaj pa povej, kaj boš storila.«

Kadar prevzamemo odgovornost za otrokove slabe ocene, nehote, vendar zagotovo začnemo spodbujati njegovo lenobo in otrok se bo težje naučil prevzemanja odgovornosti zase. Misli si, zakaj bi se trudil, saj bosta ati in mami poskrbela za načrt, akcijo, skrb zame. Še bolj tragično je, da ga starši na ta način oropamo njegovega lastnega razmišljanja, truda, in tako ga na koncu oropamo tudi njegovega zadovoljstva.

Ali naj enako pristopamo do otrok v osnovni in v srednji šoli? Kakšna naj bo starševska pomoč? Ta naj bo pri otrokovih šolskih obveznostih od začetka šolanja predvsem opora in spodbuda. Naši otroci bodo deležni strokovnega načina poučevanja v šoli. Učitelji to znajo bolje od večine staršev. Ker so pač za to strokovnjaki. Tudi domače naloge jih bodo naučili pisati. Mi jih le spremljajmo in se zanimajmo, kako otroci napredujejo. Ne delajmo pa domačih nalog in drugih šolskih obveznosti namesto njih. Zelo koristno je, da starši pogosto otroke povprašamo: Čigava odgovornost je šola? Zakaj že hodiš v šolo? Ali potrebuješ mojo pomoč? Kdo je odgovoren za tvoje ocene? Zakaj boš potreboval znanje v življenju? Kako ti gre v šoli? Kaj boš ti storil za svoje znanje in za svoje ocene? Taka in podobna vprašanja se nanašajo na šolo, ocene in njegove obveznosti.

V zadnjih razredih osnovne in v srednji šoli pa nikakor ne smemo izgubiti zanimanja za otroka. Takrat se jim »mnogo dogaja«, v puberteti ne razumejo niti sebe, kaj šele sveta okoli sebe. Zato nujno potrebujejo, da nekomu, staršem, družini pripadajo. Zato jih le večkrat povprašajmo: Kako si? Kako ti gre? Kaj je bilo novega v šoli? Kaj te najbolj zanima, kateri predmet, zakaj? Ali ti lahko kaj pomagam? Kako se počutiš v razredu? Kateri so tvoji prijatelji? Katerih ne maraš? Zakaj ne? Kaj ti je najtežje v tem obdobju? Tudi če vam odgovorijo, da ste vi največji problem, ne odnehajte. Na ta način jim bomo dali jasen znak, da so nam najbolj pomembni oni, šele nato njihove ocene.

Naše iskreno in vztrajno zanimanje zanje jih bo pomirilo, lažje bodo prevzemali odgovornost in lažje se bodo posvetili svojemu študiju. Oni želijo varnost, ki jo v tem obdobju najlažje dobijo v primarni družini. Najprej želijo varnost.