Onkraj samozavedanja

Simon se nikakor ne strinja s trditvijo, da je ljubezen najmočnejša gonilna sila. Pravi, da je zdrava kmečka pamet tista, ki premika gore. Po njegovem jo je v ljudeh vedno manj. Sodeč po zgodbi, ki jo je povedal, se ne moti preveč.

»Pri nas smo bili vsi zelo obremenjeni s hrano. Oče je imel ogromen vamp, tudi mama je tehtala veliko več, kot bi smela. Njej se to ni zdelo nič slabega. Vse, kar je počela, je naredila v imenu ljubezni. Kaj je to zdrava razsodnost, se ji ni sanjalo. Ves čas sem poslušal: ''Simon, pa jej, zabogasvetega!'' Zdelo se mi je, da me je namerno redila. Zjutraj mi je odrezala dva ogromna kosa kruha, ki sem ju potem namazal z medom ali domačo marmelado. Enako je bilo za kosilo. Na krožnik mi je nadevala goro hrane. Potem je sedla na klop in pazila, da sem vse zbasal vase. Že v otroštvu sem bil predebel. Sošolci so me klicali bajsi debelajsi. Na vsakem koraku sem bil deležen posmeha. Problemi so se kopičili tudi v najstniških letih. Svoje postave in požrešnosti sem se zelo sramoval. Namesto da bi se učil, sem jedel in jedel in zabušaval. Prvega letnika nisem naredil, zato sem se prepisal na drugo srednjo šolo. Tam je bilo še huje, saj je bilo med sošolci veliko fantov, ki niso bili na dobrem glasu. Eden od njih me je nekoč za hec, ker je bil pač slabe volje, pretepal. Komaj sem se privlekel domov, vse kosti so me bolele. Potem me je nahrulil še oče, češ da sem ena navadna reva. Zavlekel sem se v sobo. S seboj sem odnesel tri sendviče in litrsko steklenico Coca-Cole.

Začel me je boleti vrat. Glave nisem mogel obračati ne levo in ne desno. Nisem se mogel niti učiti. Najraje bi ležal in spal. Oče je kričal name, da sem ena navadna lena pizda, mamo pa je skrbelo, ali sem dovolj jedel, ker sem bil tako bled. Ob polletju sem imel nezadostne ocene iz skoraj vseh predmetov. Psihično sem bil čisto na tleh. Moje življenje je bilo uničeno.

Ker me vrat ni in ni nehal boleti, me je mama peljala k zdravniku. Opazil sem, da se mu gnusim. Verjetno sem tudi smrdel kot svinja, saj sem se zaradi bolečin in tudi strahu neznansko potil.

Mami jih je napel, zakaj ni poskrbela, tako kot ji je naročil, da bi shujšal. Dejal je še, da se ne razvijam pravilno, da se mi zaradi preveč kilogramov krivi hrbtenica. Mama je planila v jok. Počutila se je užaljeno, saj je bila prepričana, da na meni ni niti kilograma sala preveč.

Zaradi skolioze sem moral potem še na rentgensko slikanje, a niso odkrili ničesar. Gospa ortopedinja me je raje napotila k psihologinji, ki naj bi mi pomagala hujšati. Ob misli, da ne bom več smel piti Coca-Cole, me je zmrazilo. Mama pa je zabrusila zdravnici, da bom shujšal preko njenega trupla.

Zafural sem že drugo šolsko leto, saj sem imel v končnem spričevalu same nezadostne ocene. Mar mi je bilo! Zaradi bolečin sem goltal aspirine, kot bi bili bomboni, a ni bilo nič bolje. Mama mi je od nekod prinesla še Lexaurin. Po njem mi je bilo zelo slabo, največkrat sem izbruhal vse, kar sem pojedel. Potem sem se spet nažrl. Ni me bolel le vrat, težave sem imel tudi z želodcem. Nekoč sem bruhnil kri. Bil sem prepričan, da bom umrl, četudi sem bil star šele dobrih 17 let. Znoj mi je tekel po obrazu, ko sem s spodnjo majico brisal po tleh izbruhano.

Počakal sem, da sta šla starša v službo, potem pa sem se hitro oblekel in se odpravil proti zdravstvenemu domu. Bil je oddaljen komaj kakšnih sedemsto metrov, a meni se je zdelo, da stoji na koncu sveta. Mojih 140 kilogramov me je držalo za vrat, da sem komaj dihal. Še dobro, da sva prišla oba z zdravnikom hkrati. Ko me je zagledal, se me je vidno ustrašil. Takoj je vedel, da je nekaj hudo narobe. Stekel je po invalidski voziček in potem sta me s hišnikom odpeljala v ordinacijo. Najprej mi je izmeril krvni tlak. Ne vem, koliko ga je bilo, slišal sem le ''O, ljubi Bog!''.

Tedni, ki so sledili, so bili kot kakšna nočna mora. Bilo je poletje, vročina je bila znotraj bolnišnice neznosna. Mama je prihajala k meni vsak dan. Ni mogla razumeti, da želim shujšati, da želim spremeniti svoje življenje. Bila je prepričana, da se mi je zmešalo.

Po treh tednih so me sicer spustili domov, a skupino za zdravo hujšanje sem moral obiskovati še naprej. Nisem imel le visokega krvnega tlaka, kdo ve, kdaj sem fasal tudi sladkorno. Nekaj je bilo narobe z jetri in ledvicami. Težave mi je povzročala ščitnica. Avgusta sem praznoval rojstni dan kot totalen invalid.

Če me ne bi bilo tako strah smrti, bi se že zdavnaj vdal. Mama se je vsakokrat, ko mi je pripravljala obroke, na glas jokala. Zdelo se ji je, da me zdravniki hočejo ubiti. To sem povedal psihologinji. Predlagala mi je, da se jim pridružim še ob torkih, ko so imeli tečaje o pripravi zdravih obrokov.

Konec oktobra sem bil lažji za enajst kilogramov in pol. Mislil sem, da bom objel ves svet, tako sem bil vesel!

Osemnajstega decembra, malo pred božičem, sem že prehodil prvi kilometer, ne da bi vmes petkrat počival. V skupini sem spoznal Eriko, s katero sem se družil, kadar sem se le mogel. Bila je moja luč na koncu tunela.

Naslednje leto februarja sem se zaposlil kot varnostnik. V službo sem hodil peš: vsak dan štiri kilometre v eno smer in prav toliko v drugo. Jeseni sem se vpisal v večerno šolo za bolničarja. Lažji sem bil že za skoraj štirideset kilogramov. Še zmeraj sem jih imel več kot sto. Nikoli nisem bil tako srečen kot takrat, ko sem stopil na tehtnico in videl, da se je moj nečloveški trud izplačal.

Malo sem popustil, ko sva se z Eriko razšla. Na priporočilo svoje socialne delavke se je srečala z očetom, ki je bil vir njenega zla. Ni mi povedala, kaj je šlo na srečanju narobe, vem le, da se je spet začela prenažirati. Nekako sem hotel biti z njo solidaren, pa sem ji pri tem ''pomagal''. Najina psihologinja je potem zelo hitro ukrepala: Erika je šla za nekaj časa na psihiatrijo, meni pa je, kot se je izkazalo, pomagal temeljit pogovor. Četudi z Eriko nisva imela intimnih stikov, me je ločitev zelo potrla. Njen odnos z očetom je bil poln skrivnosti, ki jih nisem dobro razumel.

Ko sem se 15. marca 2008 zaposlil v domu za starejše kot diplomirani bolničar, sem tehtal le še 82 kilogramov. Vsak dan sem pretekel najmanj deset kilometrov, zdravo sem se prehranjeval, veliko sem bral, meditiral, pridružil sem se tudi gasilcem. Mama se sicer še zmeraj ni sprijaznila z mojim ''shiranim'' telesom, a nič zato. Bil sem presrečen, da so izginile tudi zdravstvene težave. V manj kot štirih letih sem bil kot nov človek. Žal še zmeraj nimam nobene punce, morda tudi zato ne, ker ne morem pozabiti Erike. Naredila je samomor, in če le morem, ji na grob odnesem šopek rož.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kamnik / sobota, 25. december 2021 / 09:13

Telekom Slovenije doniral tudi zavodu Cirius

Kamnik – Ob zaključku leta je Telekom Slovenije donacijo v skupni višini 30 tisoč evrov namenil petim organizacijam, ki pomagajo starejšim, ki živijo sami, ter otrokom in mladostnikom, ki potrebuje...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / nedelja, 10. marec 2019 / 22:06

Onkraj samozavedanja

Simon se nikakor ne strinja s trditvijo, da je ljubezen najmočnejša gonilna sila. Pravi, da je zdrava kmečka pamet tista, ki premika gore. Po njegovem jo je v ljudeh vedno manj. Sodeč po zgodbi, ki...

Zanimivosti / nedelja, 10. marec 2019 / 22:02

Spet so vlekli ploh

Na Koroški Beli so na pustni torek obudili staro tradicijo, da fantje v letu, ko se pred pustom ne poroči nobeno dekle, vlečejo ploh – simboličnega ženina v posmeh za možitev zrelim dekletom in fantom...

Nasveti / nedelja, 10. marec 2019 / 22:00

Tedenski horoskop

Oven (21. 3.–21. 4.)

GG Plus / nedelja, 10. marec 2019 / 21:54

Sto let slavnega izumitelja

Z razstavo Živeti sanje – stoletnica Petra Florjančiča, ki so jo v Festivalni dvorani na Bledu odprli v torek, so se v Tehniškem muzeju Slovenije ob njegovem visokem jubileju poklonili velikemu izumit...

Kamnik / nedelja, 10. marec 2019 / 21:50

V Kamniku E-nostavno na kolo

Kamnik – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je občini Kamnik posredovalo odločbo o odobritvi projekta E-nostavno na kolo. Gre za projekt nadgradnje projekta Gorenjsko kolesarsko omre...