Meja je srčika sosedskih odnosov

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. avgust 2007 / 06:00

Mitjo Gasparija poznamo kot nekdanjega finančnega ministra in guvernerja Banke Slovenije v času, ko je Slovenija kot prva med novimi članicami Evropske unije prevzela evro. Sedaj se poteguje za mesto predsednika države.

Menda obstaja nekakšna povezava med vami in Gorenjskim glasom?

»Res sem na pol Gorenjec (po materi, ki je doma z Jesenic), sicer pa z Gorenjskim glasom povezan prek svoje žene, katere oče Slavko Beznik je bil v sedemdesetih letih direktor Gorenjskega tiska (ta je bil tedaj še združen s časopisom Gorenjski glas – op. avt.).

Pri kandidaturi vas podpira LDS, prvopodpisani na vaši kandidaturi je dr. Jože Mencinger. Ali morda za vami stojijo tudi druga ugledna imena, oziroma kateri priznani strokovnjaki še sestavljajo vaš volilni štab?

»Volilni štab je zelo tehnično sestavljen, vanj nismo aktivno uvrščali uglednih strokovnjakov. Vodja štaba je priznana publicistka in evropska poslanka Mojca Drčar Murko, ki je zelo razmišljujoč človek, ona bo našla različne oblike povezovanja s takšnimi strokovnjaki, od katerih bomo poskušali dobiti dodatne spodbude za naša razmišljanja. Vesel sem, da je gospod Mencinger želel podpreti mojo kandidaturo, kar kaže, da ni zelo strankarsko profilirana, pač pa so se okrog nje zbrali ljudje, ki so ocenili, da je vredno podpreti ne le posameznika, pač pa tudi razmišljanja, ki jih predstavljam kot predsedniški kandidat. Vesel sem, da je ta pahljača malo širša, nimam pa nobenih težav s tem, da me je podprla LDS. Stranka, ki so jo notranji razdori precej oklestili, si že po človeški plati zasluži pozitivni odnos. Sedaj se novi ljudje zbirajo okrog nje in skušajo narediti nov korak. Nekorektno bi se bilo odpovedovati njeni podpori, čeprav ni več takšna, kot je bila pred petimi leti, ko je bila na oblasti. Povezanost idejno prenovljene LDS in ljudi, ki jih osebno zelo cenim, je dovolj dobra osnova, da bi lahko uspel prepričati ljudi pri predsedniški kandidaturi.«

Kako kot finančni strokovnjak pojasnjujete dejstvo, da smo v Sloveniji letos dobili najvišjo inflacijo med članicami Evropske unije?

»Da to omenjate, kaže, kako smo postali upravičeno občutljivi na ta negativni ekonomski fenomen. Pred časom bi bila celo 10-odstotna inflacija znosna, sedaj pa je 4-odstotna in ni tisto, kar si želimo in zaslužimo glede na to, kar smo doslej dosegli in glede na to, da smo lahko kot prva nova članica EU sprejeli evro. Vse, kar smo naredili v preteklih letih pod različnimi vladami, skupaj s centralno banko, socialnimi partnerji, gospodarstvom in podporo ljudi, je pokazalo, da smo sposobni živeti v evropskem prostoru, ki zahteva visoko razvito gospodarstvo, ki je sposobno delovati pri nizki inflaciji. Sedanji proces je opozorilo, da nič ni samo po sebi dano in se je treba stalno truditi za to, da se dosežki ohranijo in da se življenje še dodatno izboljšuje. Ljudje so razumljivo prizadeti z inflacijo, ker ta prva pokaže na slabo gospodarjenje, kupna moč se začne zmanjševati. Že tako niso zadovoljni s plačami in pričakujejo, da bi morali imeti sedaj, ko smo uvedli evro, tudi evropske plače, se je pa treba zavedati, da je treba za evropske plače v gospodarstvu še kaj postoriti. Opozorilo je popolnoma na mestu, resen odgovor vlade še posebej (doslej še ni resno reagirala), ni pa trenutek, da bi se bila plat zvona. Le odbijanje kritike s strani vlade pa kaže na slabost in pomanjkanje analize, ki je bolj zaskrbljujoče kot številka sama.«

Je to vprašanje, do katerega mora tudi predsednik države zavzeti stališče in aktivno poseči v razprave ob njem?

»Ljudje konec koncev želijo živeti dobro in tudi dojemajo državo in politiko skozi konkretne rezultate. Za predsednika republike, čeprav nima neposrednih pooblastil na tem področju, je to ena tistih tem, kjer mora biti občutljiv in jih mora znati tudi profesionalno jasno predstaviti. Predsednik je glede na ustavna določila predvsem predstavnik države navznoter in navzven. S tem je po eni strani relativno omejen, po drugi pa ima dokaj širok prostor, da izraža svoje mnenje (čeprav neposredno ne more spreminjati stanja) in če je to dobro in premišljeno izraženo, ima tudi ustrezen vpliv. Zame je ekonomija pomembna ne zato, ker bi želel meriti vse življenje v številkah, temveč zato, ker brez dobro stoječe ekonomije ne more biti socialno čuteče družbe. Ne smemo zanemariti tistih skupin ljudi, ki jih takšni ekonomski in siceršnji rezultati obidejo ne po njihovi krivdi, temveč ker se niso imeli možnosti uveljaviti v družbi. Samo gospodarska rast je premalo, pač pa morajo biti njeni učinki med ljudi kvalitetno razporejeni. Če bo tako, bo slovenska družba lahko povezana, sicer pa ne in bo v vedno večjih konfliktih, ekonomskih, socialnih, generacijskih.«

Kakšno stališče bi kot predsednik države zavzeli do nedavno odkritega grobišča povojnih pobojev v okolici Maribora in kako bi morala slovenska država reševati ta problem?

»Nič drugega, kar bi že sicer morala država storiti, ob tem, da dobi dovolj informacij o vojnih in povojnih dogodkih. Obsojam kolaboracijo med vojno, enako pa velja za poboje po vojni, čeprav jih morda lahko damo v kontekst umikanja velikih vojska prek Slovenije nazaj proti Nemčiji. Vendar pa pobijanje ljudi ni humano in ni v čast nobeni državi. Ne glede na svetovni nazor in na to, v kakšnem dejanju so sodelovali, pa si ti ljudje zaslužijo pietetni pokop, družine pa informacije, kje so njihovi svojci pokopani. Ta dolg je treba poravnati. Vsako politično izkoriščanje teh dogodkov 50 let po vojni pa ima seveda drug predznak, kar pa zavračam.«

V volilnem letu je zelo vroče tudi vprašanje odnosov s Hrvaško. Kako bi se po vašem mnenju morali lotiti tega dolgo odprtega problema?

»Odnosi med sosedi se ne dajo urejati na ad hoc način. Če problemi trajajo petnajst let, so globlji od samo navideznih težav. Meja je srčika vseh sosedov in če ni urejena, je vzrok za nesporazume. Pri iskanju rešitve je treba biti potrpežljiv, politično moder, gledati širše in ne izsiljevati rešitev, ki jih ni moč najti na kratek rok, tudi če gre za volitve v kateri od dveh držav. Menim, da je v vseh odnosih, torej tudi teh, najboljša rešitev dvostranska rešitev odprtih vprašanj. Če to ni možno zaradi različnih razlogov, ki jih poznamo v naših odnosih, je ena od možnosti, da se tak problem odloži in se ga ne izkorišča za dvostranske politične namene. Če pa obstaja možnost, da se najde odgovor s pomočjo nekoga od zunaj, jo je treba izkoristiti. Nisem pa prevelik optimist, ker se bolj pogovarjamo o obliki kot o vsebini in tudi če bo nekdo tretji posredoval pri teh vprašanjih, se bosta morali dve strani prej dogovoriti o marsičem, da bo lahko tretja stran uspešna. Ta trenutek ne vidim neposrednih možnosti za hitro rešitev teh težav ni, vendarle to ne pomeni, da jih z razumnim dogovarjanjem ne more biti v dogledni prihodnosti. Mejna vprašanja se v vseh državah navadno rešujejo zelo dolgo.«

Nerešen ostaja tudi problem hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke?

»Stališče Hrvaške pri tem je popolnoma nerazumljivo. Če obstajajo terjatve varčevalcev do Ljubljanske banke (bivše filiale te banke v Zagrebu), ki ji hrvaške oblasti niso dovolile normalnega delovanja v hrvaškem pravnem prostoru, obstajajo tudi terjatve banke do dolžnikov, to pa so po vseh evidencah hrvaška podjetja. Če obstaja vprašanje, ali mora država Slovenija karkoli vračati državljanom Hrvaške, ki so bili varčevalci te banke, je odgovor ne. Če pa je vprašanje, ali imajo varčevalci te banke pravico do vračila prihrankov, je odgovor da. Kako jih lahko dobijo nazaj? Tako da najprej ta banka izterja svoje terjatve v najvišji možni meri in jih nameni za poplačilo varčevalcem. Drugi odgovor pa je, da bo nujen dogovor v okviru sukcesije bivše države Jugoslavije glede bivše zvezne državne garancije za vse vloge, ki so jih imeli tedanji državljani bivše Jugoslavije v bankah po teritoriju te države. Ko je država razpadla, so se tudi banke znašle na različnih teritorijih, s tega stališča tega ni mogoče reševati zgolj bilateralno, pač z dogovorom vseh naslednic bivše Jugoslavije na osnovi nasledstvene pogodbe.«

Kakšen je vaš odnos do gradnje velikega igralniškega zabavišča na Primorskem, do katerega se je opredelil že pretežni del politične in druge javnosti?

»Osebno tega projekta ne podpiram, ker ne morem meriti koristi tega projekta zgolj z neposrednimi ekonomskimi koristmi in stroški. Po svoji velikosti in obsežnosti in vplivu je to projekt, ki daleč presega profitni motiv. Pogledati bi morali tudi druge stroške, okoljske, socialne, vplive na okolje in če bi to ekonomsko analizo razširili malo bolj na družbeno, je po mojem mnenju več škodljivih elementov. Celo nekaj manj je končnih negativnih posledic iz projekta gradnje terminala v Koprskem zalivu, kot pa projekta megazabavišča. Nepomembno je, ali gre za igralništvo ali za kombinacijo igralništva in turizma. Če vzamemo, da je v Novi Gorici univerzitetno središče, bi človek pričakoval, da se bo širše in ožje okolje trudilo poiskati takšen razvoj, ki bo stimuliral razvoj človeških virov, visoko izobraženih ljudi. Takšen, kot je sedaj, pa prinaša relativno nizko zaposlitveno raven, nizko raven dodane vrednosti, zato dvomim, da je zelo atraktivno za razvoj goriške in primorske regije.«