Uvod v fužinske planine

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / torek, 22. maj 2007 / 06:00

Planina Vogar (1054 m) in Vodični vrh (1621 m)

Ko se pripeljete do Bohinjskega jezera, je Vogar tista planina, ki se dviga na desni strani jezera. Vzpon na planino se začne v vasi Stara Fužina oz. na parkirišču nad vasjo, ob cesti, ki pelje proti planini Blato. Najprej sledite markacijam proti dolini Voje, kjer vas pri Hudičevem mostu, kjer je tudi tabla Korita Mostnice, markacije usmerijo na zgornjo, levo pot. Kmalu pridete do asfaltirane ceste, ki jo prečite in se začnete vzpenjati. Naj vas opozorim, da je pot strma, kamnita, skoraj bi lahko rekla, da tlakovana. Verjetno so to ostanki preteklosti, ko še ni bilo hrupnih traktorjev in so ljudje na roke ali pa s konji vlačili les iz gozda. Na rob planote vas bodo vodile tri dolge serpentine in tam strmina tudi popusti. Pot se obrne proti zahodu in kmalu boste opazili odcep proti spomeniku, posvečenemu padlim železničarjem. Od tam tudi vzletajo jadralni padalci in zmajarji. Razgled s te točke je čudovit. Globoko pod vami se odpre pogled na Svetega Janeza, na Rudnico in del verige Spodnje bohinjskih gora. Neoznačena, a dobro shojena potka vas bo popeljala naprej, do prvih travnikov in do Kosijevega doma na planini Vogar. Nekdanji stanovi so preurejeni v udobne vikende. Prijazen oskrbnik Jože mi je svetoval, naj grem še pet minut po poti do južnega roba planine, kjer je razgled proti zatrepu doline, proti verigi gora od Vogla do Komne. Razgledna točka, vredna obiska, pa še luštna klopca je narejena prav za vašo zadnjico.

Od tod sem se vrnila nazaj do koče in se odpravila naprej, po tlakovani poti, vse tja do razcepa, ki vas desno pelje do planine pri Jezeru, levo pa do Vodičnega vrha in Pršivca. Kmalu je spet razcep; levo gre pot na Pršivec, vi pa krenete desno. Ko dosežete makadamsko cesto, zavijete levo in po nekaj metrih zavijete strmo navzgor v gozd. Tukaj bodite pozorni na markacijo, saj vas udobna cesta lahko zavede, da boste kar nadaljevali naravnost. Pot vas bo vodila po strmem bukovem gozdu. Steza se med drevesi tu in tam skorajda izgubi, saj pot ni ravno močno obljudena. Na pomoč vam priskočijo markacije, s katerimi so obilno posejana okoliška drevesa.

Strmi vzpon, ki vam bo dvignil pulz, se kmalu položi, kar bo dobrodošlo, za zelo kratek oddih, saj znova sledi strmo pobočje. Da pridobivate na nadmorski višini, bo opazno po spremembi gozdnih tal in po drevju, ki bo okoli vas; strumno stoječe smreke. Pot se počasi položi in pripelje do manjše jase sredi gozda, ki nakazuje, da se že bližate planini Vodični vrh. Sredi gozda, sredi ničesar, vas bo presenetil kažipot v desno, proti planini Jezero. O planini Vodični vrh ni nikjer ne duha ne sluha, a če skrenete z označene poti na neoznačeno stezico levo, se boste znašli sredi travnikov, idilične, mirne, a žal, zapuščene planine. Tišina je skoraj popolna, le kakšen avto boste slišali, saj je približno kilometer stran "avtocesta" do planine Blato. Vrnete se nazaj do markirane poti, ki vas vodi navzgor do Vodičnega vrha, ki pa ni nič posebnega, ker ni razgleden. Na drugi strani se pot začne počasi spuščati do planine pri Jezeru. Če se boste z Vodičnega vrha vrnili v dolino, sestopite po poti vzpona, sicer pa pojdite še do planine pri Jezeru in od tam po krožni poti nazaj do Vogarja. Do Vogarja je približno uro in 15 minut hoje, do Vodičnega vrha še dodatno uro in pol zmerne hoje; potem pa sledi še vrnitev.

Planina Vogar je priljubljena tudi med gorskimi kolesarji. Začetek vzpona je v Ribčevem Lazu pri cerkvici Svetega Janeza. S kolesi se odpeljemo proti Stari Fužini, kjer v križišču zavijemo levo v kratek strm klanček in nadaljujemo naravnost, po asfaltirani cesti mimo parkirišča, kjer se v poletnih mesecih pobira parkirnina. V serpentinah se vzpenjamo, občasno kar strmo, ob potoku Suha in si lahko še ogledamo njegovo slapišče. Na odcepu za Vogar, zavijemo levo in se v strmem vzponu pripeljemo na preval, od tod pa se v položnem spustu pripeljemo na planino. Sledimo oznakam za Kosijev dom. Od doma se lahko v dolino vrnemo po poti običajnega planinskega vzpona, vendar opozarjam, da je spust skrajno zahteven, kar tudi piše Marko Paternu v Strmih kolesnicah. Omenjeni spust, zaradi skrajne strmine in kamnitosti verjetno ni ravno primeren za običajne gorske kolesarje, ampak bolj za spustaše, vedeti pa je treba, da je pot tudi polna planincev. Priporočam, kar običajen spust po cesti, ki pelje proti Blatu. Saj je ravno tako adrenalinsko in varneje. Srečno!