Ocene so šole vladar

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. junij 2019 / 17:22

Za boljšo šolo (24)

Šolsko leto se počasi zaključuje in po šolah ter družinah je te dni največ govora o ocenah in spričevalih. Zaključna ocena v spričevalu je učenčevo plačilo za celoletno delo ali nedelo, redno ali kampanjsko učenje. Za zaključnimi ocenami se skratka skriva marsikaj. Na počitnice bodo odhajali veseli in žalostni otroci. Ocenjevanje znanja je tudi za učitelje ena najtežjih in najbolj odgovornih nalog, saj se zavedajo, da je uspeh ali neuspeh učencev v določeni meri odvisen tudi od njih. Tako od kakovosti poučevanja kot od tega, koliko znajo učence spodbujati in motivirati za učenje. K sreči glavnina učencev ve, da se morajo za pozitivne ocene potruditi in je učni uspeh odvisen predvsem od njih samih. Za učitelje so najtrši oreh tisti učenci, ki so pri ocenjevanju znanja pogosto neuspešni in se ob tem delajo brezbrižne, kot da jim za slabe ocene ni nič mar. Z omalovaževanjem ocen se postavljajo pred sošolci in učitelji. Odrasli z vsaj malo psihološkega znanja pa vemo, da je takšna drža zgolj samoobramba in prikrivanje občutka manjvrednosti. V resnici želi biti vsak otrok uspešen, zato tisti z nizko notranjo motivacijo potrebujejo še toliko več spodbude in pohvale za vsak najmanjši napredek. Sicer obupajo ter zakrknejo in se pred sošolci postavljajo predvsem z neprimernim vedenjem. Med temi učenci se jih nekaj »zbudi« vsaj proti koncu šolskega leta in se začnejo z vsemi sredstvi boriti, da bi pravočasno popravili negativne ocene in se tako izognili popravnim izpitom ali celo ponavljanju razreda. Pri neuspešnih učencih je zelo pomembno, da učitelji o slabih ocenah in izmikanju dopolnilnemu pouku redno obveščajo starše in se tako izognejo morebitnim pritožbam ob koncu šolskega leta. Najbolje pa bi bilo, da bi imele šole poleg različnih oblik učne pomoči poseben vzgojni program za neuspešne učence. Vzrokov za šolski neuspeh je veliko in jih je treba sproti odkrivati in jih v sodelovanju s starši tudi reševati. Nad takšnimi otroki ne bi smeli obupati in preprosto reči, da so leni. Tudi lenoba je »bolezen«, ki jo je treba »zdraviti«. V razredu so potem še takšni učenci, ki želijo ob koncu šolskega leta s ponovnim ocenjevanjem izboljšati svoj učni uspeh. Zato sta meseca maj in junij v šoli in doma zelo stresna. Učenci in učitelji že razmišljajo o zaključnih ocenah, pa se vsak teden pišeta še dve redni kontrolni nalogi. Če pa je katero zaradi velikega števila negativnih ocen treba ponavljati, so lahko celo tri v enem tednu. Vmes seveda pridejo še ustna ocenjevanja znanja, govorni nastopi, domača branja, seminarske naloge, plakati ... Menim, da bi se tako zgoščenemu ocenjevanju tik pred koncem šolskega leta lahko izognili, če bi se oddelčni učiteljski zbori že na začetku šolskega uskladili in naredili celoletni načrt ocenjevanja znanja. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja pravi, da se mora znanje preverjati in ocenjevati skozi vse ocenjevalno obdobje. S kratkimi kontrolnimi nalogami, z več ustnega ocenjevanja in ocenjevanjem praktičnih izdelkov bi lahko preverjali in ocenjevali vsak učni sklop posebej, zadnji mesec in pol pa bi porabili za ponavljanje in utrjevanje celoletne učne snovi. Ker je v naši šoli ocena za zdaj edino motivacijsko sredstvo, bi v tem obdobju ponavljanja lahko uporabili katero od drugih učinkovitih povratnih informacij o znanju učencev. Obstaja več možnih rešitev.