Zimska pravljica

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / torek, 5. marec 2019 / 21:40

Creta di Mezzodi (1806 n. m.) – Gora v neposredni soseščini mogočnega Monte Sernia, ki nam s te strani pokaže svojo najbolj divjo podobo, steno, preko katere poteka najzahtevnejša pot nanj. Razglednik, ki ga toplo priporočam.

Zadnja tura v lanskem letu, ki sem jo predstavila, je bil vzpon na Cimadors Alto. Ko smo sedeli na vrhu, so se nam odprla nedrja Monte Sernia in Crete Grauzarie. Poleg Sernia nam je pogled ušel na goro neznanega imena. Neznanje je razrešil zemljevid. Gora je Creta di Mezzodi. Glede na svojo lego mora ponuditi fantastičen razgled na severozahodno steno Sernia, kjer poteka znamenita alpinistična smer po severozahodnem grebenu. Čas je, da lep razglednik obiščemo.

Skozi Trbiž ter mimo Tablje / Pontebbe in Mužaca / Moggia Udinese se zapeljemo proti Tolmeču / Tolmezzu, kjer sledimo oznakam za Avstrijo oz. prelaz Plöckenpass. V vasi Cadarchis zavijemo desno proti Paularu. Po nekaj kilometrih zagledamo smerokaz za vas Lovea, zavijemo levo v podvoz, ki nas pripelje na drugo stran ceste. Sledi ožja cesta, ki nas pripelje do vasi Lovea. Na začetku vasi, tik pred velikim parkiriščem, zavijemo levo na še malce ožjo asfaltirano cesto. Na začetku je sicer znak, da je nadaljnja vožnja prepovedana, tako da … hm … na lastno odgovornost (na izhodišču je bilo kar nekaj avtomobilov). Zapeljemo se do višje ležeče planine oz. naselbine Cjampees nad Loveo. Peljemo skozi naselbino. Tam, kjer je smerokaz poti št. 416, je tudi večje parkirišče. V spodnjem delu je pot širši, tlakovan kolovoz, ki daje slutiti, da bomo hodili po nekakšni mulatjeri. V zmernem vzponu se vzpenjamo skozi bukov gozd. Pretiranega vzpona ni čutiti, saj so okljuki elegantno speljani. Sledi del prečne poti, ki se komaj kaj dviga. Hodimo visoko nad globeljo, skozi katero pelje pot št. 455. Sledi krajši vzpon, ko dosežemo križišče oz. stičišče s potjo 455, ki pripelje iz Pra di Lunge oz. Illegia. Nadaljujemo naprej po poti 416, ki nas v naslednjih dvajsetih minutah pripelje do koče Monte Sernio, urejenega, a neoskrbovanega zavetišča, ki je odprto. Nadaljujemo naprej mimo znamenja in pot se začne v okljukih strmeje vzpenjati. Naredimo nekaj lepih okljukov, ko pridemo do malce neugodnega mesta. Prečiti moramo grapo, kjer prevladujejo kamnite plošče, spodaj pa je prepadno. Prečenje je neugodno ne glede na letni čas; naj bo sneg ali pa ne. Previdno prečimo grapo, nato pa sledi nadaljnji vzpon skozi ruševje. Nizamo okljuke, pogled pa nam ves čas uhaja na Monte Sernio, ki je kot na dlani. Kakšna gora! Italijani ji pravijo »ženska gora«, ker sta bili prvopristopnici leta 1879 dve sesti: Minetta in Annina Grassi. Prečimo še eno malce neugodno mesto, nato pa sledi nekaj metrov skoraj po ravnem, kar nas pripelje na sedlo Creta di Mezzodi. Pot se na drugi strani sedla začne spuščati, a mi se obrnemo v smeri prihoda in pred seboj zagledamo italijansko zastavo, ki vihra na vrhu. Nekaj korakov se vrnemo nazaj po smeri prihoda, ko zagledamo možica (morda ga prej nismo opazili) in rdečo piko, ki nas usmeri na ozko stezico skozi gosto ruševje. Sledi nekaj pretepanja z ruševjem, da dosežemo razgleden vrh. Pred nami je čuvaj okolice, Monte Sernio, spodaj Monte Flop, proti severu vrhovi nad prelazom Lonice in Nassfeld, na zahodu se pokaže mogočna Monte Tersadia, vrhovi Monte Cogliansa, z nekaj sreče vidimo celo Dolomite. Pogled na jug je pogled na vrhove na severnem delu Furlanske nižine.

Z vrha sestopimo nazaj v dolino po poti vzpona. Opisana tura je primerna tudi za zimske dni, s popolno opremo, seveda.

Nadmorska višina: 1806 m
Višinska razlika: 1005 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 2 / 5