Rad sem med Kranjčani

Prelat, kranjski župnik in dekan Stanislav Zidar je v nedeljo s slovesno mašo v Kranju praznoval 40 let duhovništva.

Kranj – V kranjski baročni župnijski cerkvi sv. Kancijana in tovarišev mučencev je v nedeljo prelat, dolgoletni kranjski župnik in dekan Stanislav Zidar praznoval 40 let duhovništva. Maše, na kateri je slavljencu v čast pridigal njegov ribniški rojak, salezijanec in biseromašnik France Levstek s Trstenika, in kasnejšega srečanja na župnijskem dvorišču so se udeležili številni župljani in jubilantovi prijatelji ter sodelavci.

Za duhovnikom Stanislavom Zidarjem, ki je bil rojen avgusta leta 1942 v Sušju pri Ribnici (na dan njegovega rojstva so očeta Italijani odpeljali v taborišče na Rabu, od koder se je po devetih mesecih srečno vrnil, za Staneta pa je bil krščen na njegovo željo – op. p.), je zanimivo življenje. Po končani gimnaziji je dve leti študiral tekstilno tehnologijo v Ljubljani, čeprav je v njem tlela želja po duhovnem poklicu. Prelomna je bila nova maša rojaka, duhovnika Alojza Kosa leta 1964. Vpisal se je na Teološko fakulteto v Ljubljani in leta 1971 prišel za kaplana v Naklo k takratnemu župniku in univerzitetnemu profesorju dr. Francu Rozmanu, rojenemu v Spodnjih Dupljah. Ko je ta odšel predavat na Teološko fakulteto, je postal Stanislav najprej župnijski upravitelj, nato pa župnik. Leta 1987, po šestnajstih letih v Naklem, je prevzel vodenje župnije Kranj, ki ji služi že 23 let.

»Začetek mojega duhovništva, ki je bilo duhovno bogato in materialno ustvarjalno, je bil ideološko zaznamovan. Moje delo v Naklem je bilo ustvarjalno in je minevalo v čudovitem sodelovanju in razumevanju z verniki, pa tudi z ljudmi, ki so se od vere oddaljili ali niso verovali. Nikdar nisem občutil posebej globokega prepada med verujočimi in neverujočimi. Pri gradnji župnišča in drugih delih smo sodelovali z vsemi ljudmi dobre volje. Moja nakljanska leta so bila mladostna leta, polna energije in idej, ko načrtuješ, kaj vse boš naredil, pa ti vedno ne uspe. Veseli pa me, da so me ljudje povsod, kjer sem bil, dobro sprejeli medse,« je povedal Stanislav Zidar.

»Čeprav so bila prva leta v Kranju zahtevna, sem Bogu zanje hvaležen. Podeželski način življenja je bilo treba zamenjati z mestnim. Župnija je bila materialno uničena. S pomočjo sodelavcev smo postopoma premagovali ideološke ovire, postavljali na noge župnijo, dobivali nazaj krivično vzeto premoženje, ga obnavljali in tako rešili propada. Moram povedati, da z občinsko oblastjo in uporabniki naših prostorov, predvsem s knjižnico in Prešernovim gledališčem, korektno sodelujemo in se dogovarjamo za minimalno najemnino. Ker je gledališče v denarnih težavah, smo ga že lani za nekaj mesecev oprostili plačevanja najemnine, enako pa bomo z dovoljenjem nadškofije storili tudi letos,« je povedal duhovniški jubilant Stanislav Zidar. Odmerjeni časopisni prostor ne dovoljuje objave vsega, kar je povedal o svojem duhovniškem poklicu in službovanju v Kranju. Morda le to, da je ponosen na obnovo župnijske cerkve. Kranj je z njo dobil pravo gotsko lepotico. »Moja želja je, da bi po izselitvi knjižnice v dobro mesta čim bolj koristno uporabili prazne prostore. Ker se v Kranju dobro počutim in sem rad med Kranjčani, iskreno želim, da bi staremu delu Kranja vrnili živahnost in predvsem kulturni način življenja, v katerem ne bo uničevanja dragocenih spomenikov in komaj obnovljenih fasad,« pravi Stanislav Zidar, ki je še naprej voljan sodelovati z vsemi, ki jim Kranj kaj pomeni.