Jalovka

Zgodba, o kateri se je tudi šepetalo, 2. del

»Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko pomenile besede: ''Če to naredim, bo za zmeraj.'' A oče je vztrajal, da si on na stara leta ne bo uničeval živcev zaradi mojih neumnosti. Čez kakšen teden sem potem šla v bolnišnico. Oče je podpisal neke papirje, naslednji dan pa so me že odpeljali v operacijsko sobo. Danes vem, da so me sterilizirali, takrat pa se mi ni niti sanjalo, kaj se dogaja.«

Ela pravi, da pozna vsaj še tri zgodbe, ki so podobne njeni. Starši so, ker so imeli dovolj denarja in zvez, usodno poskrbeli, da njihove hčerke, razen prvič, niso nikoli več imele priložnosti, da bi ''oskrunile'' družinsko čast. To, da so postale jalove, so izvedele šele kasneje, ko so se že vrsto let zaman trudile, da bi zanosile. Elina zgodba je še ena takšnih, zelo skritih zgodb iz preteklosti, o katerih se ni nikoli govorilo.

»O spolnosti me mama ni nikoli poučila! Pa sem bila rojena leta 1968 in ne v devetnajstem stoletju! Če se danes oziram nazaj, smo približno takrat, ko sem starše osramotila, na televiziji napeto spremljali, kako se je Nasino vesoljsko plovilo Voyager približalo Saturnu, Daniel pa je na Evroviziji skoraj zmagal z Džuli. Bila sem popolna nevednica, vse, kar mi je kdaj prišlo na ušesa, je bilo, da je spolnost umazana, nagnusna. Tudi s sošolkami se o njej nismo več kot toliko pogovarjale. Drži, da smo bile zaljubljene v Zdravka Čolića, a to je bilo zelo platonsko. Kadar sem se s fanti mečkala v kakšni veži ali potem, na tisti usodni zabavi, me je bolj skrbelo zanje, ali bodo z menoj uživali ali ne. Nekako se mi je zdelo, da jim moram nuditi vse, kar bodo hoteli. Da pričakujejo poslušnost kot oče.

Tudi po tistem, ko sem v tujini rodila, nisem bila nič manj naivna. Umazanijo, ki se mi je zgodila, sem odrivala iz glave in tudi iz srca. Kadar so me le predolgo tlačile more, sem si rekla, da je to verjetno zato, ker me je prevzel kakšen film. Še zmeraj sem bila precej otročja, veliko so me izkoriščali. Dekletom sem posojala denar, fantje pa so me vozili na osamljene kraje, kjer smo si na zadnjih sedežih privoščili marsikaj. Zdelo se mi je, da je to moja dolžnost. Začela sem kaditi, popila sem na litre vodke. Denarja sem imela, kolikor hočeš, ljubezni nobene. Včasih sem v trgovini, zlasti v Nami, kaj ukradla. Pa ne zato, ker bi tiste predmete potrebovala, temveč zato, ker se nisem mogla kontrolirati.

Četrti letnik je bil zaznamovan s številnimi očetovimi boleznimi. Nekajkrat ga je tudi kap. Ker ni hotel v dom, se je Nežki, naši dolgoletni služkinji, pridružila nova pomoč: Suzana. Pred tem je delala v bolnišnici, ko je postala očetova negovalka, je bila to njena nova služba s polnim delovnim časom in številnimi nadurami. Naše sicer precej veliko stanovanje se je nenadoma napolnilo z ženskami, ki se niso ravno marale. Mama se je malo bala, da bi očetova bolezen izpraznila tudi njegovo denarnico, Nežka in Suzana pa sta računali, da jima bo, če bosta zelo prijazni, kaj več padlo tudi v žep. Tako se je začelo dogajati, da celo mene nista spustili do očetove bolniške postelje. Češ da ga nerviram in da se zaradi mene slabo počuti. V bistvu mi je bilo vseeno, saj sem se bolezni bala, smrti še bolj. Tudi vonj po smrti, ki se je širil od očeta, ni bil prijeten. Sploh ker ni dovolil, da bi odpirali okna, kajti hrup z ulice, ga je zelo motil. Vedno pogosteje se je tudi dogajalo, da se mu je bledlo – in takrat je govoril stvari, ob katerih so mi šli lasje pokonci. Suzana me je prepričevala, da nič od tega, kar sem slišala, ni res, da se očetu meša. In prav zato, ker se mu je menda precej ''mešalo'', je mama dovolila, da gre za nekaj časa v tisto bolnišnico, kjer zdravijo norce. To mi ni bilo všeč, saj sem potem razmišljala, da sem morda nora tudi jaz.

V času njegove odsotnosti sem, če sem le bila zadosti trezna, pogosto brskala po očetovi sobi. Vedela sem že od prej, kje ima kaj skrito. Vedela sem, kje leži pištola in še ena pištola. Marsikaj je imel po dvoje, za vsak primer. Pisal je tudi dnevnik. Iste zgodbe, isti doživljaji so imeli kar nekaj interpretacij. O mnogih očetovih prijateljih, s katerimi so v dnevni pred kaminom včasih pili Ballantine's, sem si preko zapiskov ustvarila čisto drugačno mnenje. Včasih celo zelo strašljivo. Žal, žal, žal teh zapiskov nisem skrila na varno. Po očetovi smrti so izginili in nihče, četudi sem vprašala mnoge, ni znal povedati, kdo si jih je prilastil.

Prišla je osamosvojitev. Mama je takrat že nekaj časa živela s Petrom na našem vikendu, ki smo ga imeli ob morju, jaz pa sem si stanovanje delila z Jernejem, takratnim partnerjem. Kot strela z jasnega je prišlo sporočilo, da bo treba stanovanje vrniti prvotnim lastnikom. V nekem časopisnem članku so mojega očeta obdolžili, da jim ga je, milo rečeno, ukradel. Vrednote, ki so veljale vse življenje, so se počasi sesuvale v prah. Četudi so bili prvotni lastniki zelo vljudni in prijazni, je bilo slovo od prostorov, v katerih sem preživela skoraj trideset let, zelo mučno in čustveno.

Na srečo sem imela dovolj prihrankov, očetova zapuščina ni bila majhna, tako da sem si kupila novo, a precej manjše stanovanje na čisto drugem koncu mesta. To je bil še dodaten udarec ob vseh drugih, ki jih v mojem življenju ni manjkalo. Z Jernejem sva se zelo trudila, da bi zanosila. Za menoj je bilo tudi precej živahno življenje, vmes sem se nekajkrat zdravila proti alkoholizmu. Ni mi bilo lahko. Službo sem imela lepo, a nisem doštudirala. Ni se izšlo, ker so se dogajale stranpoti, o katerih ne razmišljam rada. Vsak mesec znova, ko ni bilo ''nič'', je bil zame še dodaten udarec. Za najino zvezo pa sploh. Jernej je izhajal iz družine z več brati in eno sestro. Njegovi domači so me imeli radi, a nenehno sem imela občutek, da bi me imeli še raje, če bi zanosila.

Potem pa sva se le odločila, da grem na temeljitejši ginekološki pregled. To so bili še časi, ko so bile ženske, ki niso mogle imeti otrok, redke. No, lahko je pa tudi res, da jih jaz nisem poznala. Vsi okoli mene so imeli vsaj dva, če ne celo tri otroke! Ginekolog, ki me je pregledal, je moral biti ena velika reva. Ko mi je povedal žalostno novico, je imel solzne oči. Čudilo ga je, da o tem ničesar ne vem. Razložila sem mu, da se je ''nekaj'' dogajalo po tistem, ko sem komaj 15-letna zanosila in so mi naredili splav. Zanimalo ga je, kje in kdo mi je naredil zadnji poseg. Povedala sem mu, a kasneje, ko je hotel izvedeti več, je ugotovil, da je vsa dokumentacija o mojem primeru – izginila.

Z Jernejem sva se potem razšla. Prišli so drugi, nikomur nisem izdala, da ne morem imeti otrok. Nekaj partnerjev sem celo obtožila, da so oni krivi. Morda zato, da nisem imela preveč slabe vesti, ko so me zapustili; ali pa sem jaz njih?

Moje življenje je bilo in je še zelo osamljeno. Demoni, ki so napadali očeta tik pred smrtjo, včasih obiščejo tudi mene. Prepričujejo me, da sem jaz kriva za marsikaj, kar je storil oče. Najhuje je, ko me prepričujejo, da bi se mu morala upreti, ko me je peljal na sterilizacijo. Takrat je zelo hudo. Nečloveško trpim. Vse bi dala, kar imam, pa tega ni malo, da bi imela ob sebi otroka, ki bi bil samo moj. Pa se mi ta želja ne bo nikoli uresničila.«

(Konec)