Buča prestraši, bučno meso pomiri
Glejte, tukaj je. Težka, velika, oranžna, okrogla … Še zakotalim jo, vzamem v roke nož, šilo in druge pripomočke, pokličem pomočnike in veselo na delo. Začenja se družinska zabava. Kar se da grozna pošast iz buče, osvetljena s svečko, je na noč čarovnic postala skorajda že obvezna tudi pri nas, zlasti če pri hiši domujejo majhni in ustvarjalni »bučkoti« in »bučke«.
Če nič drugega je bučni »strahec« prikupna jesenska dekoracija pred hišnimi vrati ali na okenski polici. Morebiti pa odžene še kakšnega nepridiprava in zle duhove, ki kolovratijo naokrog v temnih nočeh okrog »vseh svetih«. Bučno meso na ljudi deluje pomirjevalno, preganja depresijo, tudi tisto, ki jo prinaša pomanjkanje svetlobe, pomirja razdražena prebavila …
Čeravno se je noč čarovnic pri nas pojavila šele pred leti, so imeli že naši predniki navado, da so z izdolbeno bučo strašili v temi – vaški fantje dekleta, starši pa poredne otroke. No, pa da ne bomo z bučo le strašili, z njo še opogumljajmo – denimo tiste, ki jim težave povzročajo holesterol, povečana prostata, črevesni zajedavci, razdražena prebavila, uvela koža, prekomerna teža …
Mehika, dežela buč
Najprej pa na začetek. Bučo naj bi že v 7. tisočletju pred našim štetjem poznali ameriški staroselci. Toliko so namreč stara semena, ki so jih našli arheologi pri izkopavanjih v Mehiki. Resnično veliko časa je buča potrebovala, da se je zakotalila na Staro celino. Španci so jo iz Srednje Amerike prepeljali šele v 15. stoletju. Sprva so buče sejali zgolj za okras, nato so ugotovili, da teknejo prašičem in končno, tudi ljudem. Stiskanje olja iz semen se je razširilo šele pred dobrimi dvestotimi leti.
Navadna, orjaška in dišeča
V družini bučevk so najbolj razširjene navadna buča (Cucurbita pepo), orjaška ali velikanka (Cucurbita maxima) in muškatna ali dišeča buča (Cucurbita moschata). Med zvrstmi navadnih, večinoma njivskih krmnih buč so vzgojili sorte in hibride za olje, sorte vrtnih jedilnih buč in sorte okrasnih bučk. Na slovenski sortni listi so vpisane tri sorte oljne buče, od katerih je najstarejša Slovenska golica iz leta 1974. Golice pred stiskanjem spražijo, zmeljejo, zalijejo s slano vročo vodo in stisnejo.
Varovalno živilo
Ljudsko zdravilstvo močno ceni bučna semena, ne zanemarja pa niti bučnega mesa. Slednje vsebuje okoli devetdeset odstotkov vode, beljakovine, ogljikove hidrate, minerale, kalij, kalcij, mangan, fosfor in železo, bogato je z vitamini A, B1, B2, B6, C, E in K. Za zdravje pomembni snovi sta tudi kukurbitin, ki uničuje črevesne zajedavce, in citulin, ki pri presnovi razgrajuje amoniak. Fitosterini poskrbijo za znižanje škodljivega holesterola in lajšajo tegobe, ki jih s sabo prinaša povečana prostata. Bogate s karotenoidi, pomagajo preprečevati srčne bolezni, očesno mreno, varovale pa naj bi celo pred nekaterimi oblikami raka.
Bučno meso za vitko telo
Buče so nizkokalorična in lahka hrana, ki je kot naročena za shujševalne diete. Bučno meso v kompotu umirja razdražen želodec in prebavila ter ustavlja slabost, zlasti nosečniško. Pečene ali kuhane buče pa tudi bučni sok pomagajo pri depresiji, tudi zimski, melanholiji, slabi koncentraciji, utrujenosti, luskavici, otroški driski, vnetju ledvic in proti obolenju sklepov. Buče v solati in kompotih koristijo pri vnetju mehurja in ledvic. Babice so svoje vnučke razvajale tudi z bučno marmelado z jabolki in bučnim štrudljem. Iz surovega bučnega mesa naredimo tudi kašo, ki jo uporabimo za obkladke pri krčnih žilah in občutku težkih nog. No, ko bomo z otroki izdolbli bučo in ji izklesali grozljiv obraz, ne bomo zavrgli niti odpadlega mesa. Mame ga bomo s pridom uporabile za obrazne maske, ki bodo koži povrnile mladostnost, čvrstost in sijaj.