December in prazniki

Trgovci z novci nas že v novembru s čudovitimi dekoracijami v svojih trgovinah opozarjajo, da ob koncu leta z darili ne bomo pozabili drug na drugega. Predvsem pa da ne bomo pozabili na njih. Nekaterim prodajalcem je decembrski izkupiček preživetje, mnogim potrošnikom pa se december v denarnicah in na kreditnih karticah pozna še nekaj mesecev v naslednjem letu.

Gotovo je zadnji mesec v letu čas, ko se še posebej trudimo, da bi naredili najbližjim nekaj dobrega. Običajno to počnemo z nakupi daril. Na to nas opozarjajo tudi trije dobri možje – Miklavž, Dedek Mraz in Božiček. Zadnja dva sta proti prvemu komaj polnoletna, vendar je imel Dedek Mraz oz. ima v zadnjem času predvsem Božiček veliko medijsko moč. Miklavž je predvsem v preteklosti prinašal tako pričakovana in želena darila. Starejši boste povedali, kako zelo ste bili veseli majhnih daril. Daril, ob katerih bi današnji razvajeni (drugače povedano – čustveno zanemarjeni in časa svojih staršev željni) otroci zamahnili z roko in izkazali nejevoljo. Ko je neki gospod našega malega vprašal, kaj mu bo prinesel Božiček, mu je takrat petletnik odgovoril, da smo mi naročeni na Miklavža. Starši tudi uživamo, ko otrokom kupujemo darila. Pri nas prinese Miklavž praktična darila – copate, knjige, zvezke, nogavice, rokavice, kape … in seveda sladkarije. Logično, da so otroci vedno veseli daril. Kako pa je z obdarovanjem odraslih v decembru? Najprej si eden za drugega izmišljujemo, kaj naj si kupimo, da bo človek vesel darila in da mu bo to še kaj koristilo. Torej trošimo čas za razmišljanje, nakupovanje in še denar. Kasneje pa se nam nato zgodi, da je to pač eno od daril. In če jih je veliko, še pozabimo, kdo nam ga je dal.

Ali nam ni bolj pomembno, KDO nam je kaj dal? Vrednost darila ni samo v evrih, temveč predvsem v tem, KDO nam ga je dal, in še bolj, KAKO nam ga je dal. Naredimo letos nekaj drugače. Prihranili si bomo čas in denar in hkrati dobili veliko veselja. Odločimo se, da bomo v letošnjem decembru namenili našim najbližjim nas same, in ne samo materialih daril.

Povprašajmo v začetku decembra našega zakonca/partnerja in otroke, kaj jaz lahko za njih naredim (ne kupim) v tem norem decembru. In presenečeni bomo, kako malo si vsi želimo tega norega decembra v obliki zabav, nakupov, hrupa in govoričenja. Presenečeni bomo, kako preproste želje si bodo zaželeli. Morda nam na prvo besedo niti ne bodo verjeli, da mi želimo njim ustreči – in to zastonjsko, brez denarja in brez povračila. Vztrajajmo. Hudo je tam, ker si ljudje drug drugemu ne izpolnjujejo več želja. Otroci si želijo več časa prebiti s starši, tudi najstniki imajo radi praznike ob umirjenih starših (čeprav težko priznajo, da nas sploh potrebujejo), zakonci in partnerji pa si spet obnovimo, zakaj smo se že nekoč odločili, da bomo živeli skupaj.

Ob izpolnjevanju njihovih želja bomo mi bolj veseli kot oni. Tudi tako si lahko zagotovimo, da bomo imeli drugačen veseli december. Bolj navznoter in manj navzven. Pa srečno.