Kam so izpuhteli dobri nameni devetletke

Za boljšo šolo (7)

Ko smo pred dvajsetimi leti začeli uvajati devetletno osnovno šolo, smo pri prenovi izhajali iz naslednjih vsebinskih izhodišč in ciljev: izobraževanje in vzgoja bosta kakovostna in primerljiva z drugimi razvitimi evropskimi državami ter bolj prilagojena gospodarskim, socialnim in kulturnim spremembam; učenci bodo pridobili uporabna, življenjska in funkcionalna znanja; izobraževalni programi bodo uravnoteženi in usklajeni med seboj, povečala se bo avtonomija učiteljev, saj bodo ti lahko svobodno izbirali oblike in metode poučevanja; učna snov bo navedena kot širša ponudba, iz katere bodo učitelji izbirali učne vsebine, ki bodo najbolj primerne za konkretno skupino učencev; v učnih načrtih bo manj faktografije in tako se bo našlo več časa za ponavljanje in utrjevanje znanja – napovedano je bilo, da bo takšnih ur skoraj tretjina; učitelji bodo pri pouku uporabljali aktivne metode in oblike dela, s čimer bo pouk bolj razgiban in bo ozračje bolj sproščeno (projektno delo, eksperimentalno delo, delo v skupinah ...), posamezni predmeti pa naj bi se medsebojno povezovali, da bodo učenci pridobili bolj celostna znanja; pouk bo potekal na različnih zahtevnostnih ravneh (diferenciacija) in večji poudarek kot na količini naj bi bil na kakovosti znanja; ker se bodo učenci z aktivnim sodelovanjem in različnimi dejavnostmi pri pouku že v šoli veliko naučili, bo potrebnih manj domačih nalog; ker bo pouk razbremenjen nekaterih učnih vsebin, bo v šoli več časa za pogovor z učenci.

Pomemben cilj prenove šolskega sistema, ki je bila po mnenju znanega slovenskega pedagoga in izobraževalca učiteljev dr. Franceta Strmčnika največji poseg v šolstvo po drugi svetovni vojni, pa je bil preprečiti preobremenjenost in preutrujenost učencev. Takratni šolski minister dr. Slavko Gaber je ob neki priložnosti rekel, da se učenci ob koncu pouka najbolj utrujeni takrat, ko pri pouku nič ne delajo in se dolgočasijo. Temu lahko pritrdi vsak, ki je bil kdaj priča učni uri, kjer so bili učenci aktivno zaposleni, dejavni, ustvarjalni, raziskovalni, njihov učitelj pa jih je kot mentor pri delu samo usmerjal in jim svetoval. Šolskega zvonca ob koncu učne ure učenci še slišali niso, tako so bili zavzeti za učenje. Ker sem pri uvajanju devetletke aktivno sodelovala, vem, da smo v šolah, v katerih smo se v prenovljeni program vključevali v prvem in drugem krogu (trideset odstotkov slovenskih osnovnih šol), načela in izhodišča, ki so opisana zgoraj, večinoma dosledno upoštevali oziroma smo odgovorne sproti opozarjali na probleme. Ravnatelji in učitelji smo bili za prenovo visoko motivirani in vključeni v številna izobraževanja. Šolska stroka nas je spremljala in podpirala. Zelo dragoceno je bilo tudi medsebojno izobraževanje učiteljev in izmenjava prvih izkušenj s prenovljenim programom. Se je devetletka na enak način in ob enako visoki motivaciji izvajalcev vpeljevala tudi vsa naslednja leta? Na ta vprašanja bomo morali poiskati odgovore, preden se lotimo ponovnega spreminjanja šolskega sistema.

Dejstvo je, da so se nekateri izhodiščni cilji devetletke ob nespremenjeni zakonodaji postopoma in po tihem opuščali in nezadovoljstvo učencev, učiteljev in staršev je upravičeno vedno večje. Razlogov za to je veliko in raziskati bi morali vsakega posebej, če hočemo izboljšati naš šolski sistem. Slovenska šola je v resnici zelo storilnostna in bolj kot h kakovosti naravnana h količini.